Trenutni lokalni čas: Manila

Letna dnevna svetloba: Manila

Ali ste vedeli?

31. december 1844 se na Filipinih ni zgodil

Jeepneyji so približno 2 % registriranih vozil v Metro Manili. Po podatkih tamkajšnje prometne uprave jih je v dnevnem prometu 2,3 %, osebnih avtomobilov pa 43,75 %.

Opravljajo približno 40 % vseh motoriziranih potovanj na Filipinih – približno 40 milijonov potovanj na dan.

Samo v Metro Manili naj bi po neki študiji z jeepneyji dnevno potovalo skoraj 9 milijonov ljudi. Študija JICA je pokazala, da jeepneyji predstavljajo 39 % vsega javnega prevoza v prestolničnem območju, kar je 6,8 milijona potovanj. Osnovna cena vozovnice je približno petnajst ameriških centov.

Na Filipinih je približno 200.000 jeepneyjev, nekje med 42.000 in 55.000 v Metro Manili, odvisno od tega, ali štejete registrirane franšize ali vsa vozila v uporabi. Vsak prevaža približno dvajset potnikov.

Pri tej aritmetiki se je vredno ustaviti. Dva odstotka vozil. Dva odstotka prometa. Štirideset odstotkov potovanj.

Razlog je v tem, da večina ljudi nima druge možnosti: le približno 12 % prebivalcev Metro Manile ima osebni avtomobil. Ocenjeno je, da zastoji v prestolnici državo stanejo okoli 67 milijonov USD na dan – več kot 24 milijard USD na leto, približno 7 % takratnega BDP – in vozila, ki so kriva za to, večinoma niso tista, ki prevažajo ljudi.

Ura: Manila ima zgodovino prilagajanja sistema namesto resničnosti.

Nihče ni bil rojen na Filipinih 31. decembra 1844. Nihče ni umrl, nihče se ni poročil, nič ni bilo zabeleženo in sonce ni vzšlo. Datum je bil z odlokom izbrisan iz koledarja.

Razlog se vrača k Magellanu. Ob plovbi proti zahodu okoli sveta je njegova ekspedicija vsak dan izgubila nekaj minut – ker so potovali s soncem, se je vsak dan zanje končal nekoliko pozneje kot za ljudi, ki so jih pustili v Evropi. Ko so prispeli do Filipinov, je njihov koledar za en dan zaostajal za koledarjem Azijcev, ki so datume šteli od zahoda, in nihče ga ni popravil.

Ker je bila kolonija upravljana čez Pacifik iz Španske Amerike, je preprosto obdržala datum zahodne poloble. Filipini so bili torej 323 let en dan za svojimi sosedi. Medtem ko je bila nedelja v Manili, je bil ponedeljek v Bataviji – današnji Džakarti – nekaj dni plovbe stran.

Napaka je bila znana že stoletja. Nihče se ni zmenil, da bi jo popravil.

Potem je Mehika leta 1821 postala neodvisna, trgovina med Manilo in Acapulcom je zamrla, trgovina s Kitajsko in preostalo Azijo pa je postala pomembna stvar. Biti dan zadaj za svojimi trgovinskimi partnerji ni bila več posebnost, ampak je postala težava.

16. avgusta 1844 je generalni guverner Narciso Clavería y Zaldúa s soglasjem manilskega nadškofa odredil, da se torek, 31. december 1844, izbriše. Ponedeljku, 30. decembra 1844, je neposredno sledila sreda, 1. januarja 1845.

Vredno je opaziti, kako se to razlikuje od Rima.

Ko je papež Gregor leta 1582 odstranil deset dni, je popravljal nakopičen zamik, reforma pa je bila skrbno zasnovana, da bi pustila tedenski cikel dni nedotaknjen – četrtku je še vedno sledil petek. Nihče ni izgubil nedelje.

Manila je počela nekaj povsem drugega. Ni šlo za popravljanje zamika; prestopila je mednarodno datumsko mejo. Tako so Filipini preskočili datum in dan v tednu: tisti teden ni bilo torka.

Same datumske meje ni nikoli določil noben mednarodni sporazum; niti mednarodna meridianska konferenca leta 1884 je ni opredelila. Do takrat je bila Manila na pravi strani že štirideset let, tja je prišla prva, sama in ne da bi koga vprašala.