Manila

Ali ste vedeli?

31. december 1844 se na Filipinih ni zgodil

Jeepneyji predstavljajo približno 2 % registriranih vozil v Metro Manili. Po podatkih mestnih prometnih organov predstavljajo 2,3 % dnevnega prometa v primerjavi s 43,75 % osebnih avtomobilov.

Opravljajo približno 40 % vseh motoriziranih potovanj na Filipinih – približno 40 milijonov potovanj na dan.

Samo v metroju Manile je ena študija pokazala, da se dnevni prevoz z džipi prepelje na skoraj 9 milijonov ljudi. Študija JICA je pokazala, da jeepney predstavlja 39 % vsega javnega prevoza v regiji glavnega mesta ali 6,8 milijona potovanj. Osnovna cena vozovnice je približno petnajst ameriških centov.

Na Filipinih je približno 200.000 jeepneyjev, nekje med 42.000 in 55.000 v Metro Manili, odvisno od tega, ali štejete registrirane franšize ali vsa vozila v uporabi. Vsaka prevaža približno dvajset potnikov.

Z aritmetiko je vredno sedeti. Dva odstotka vozil. Dva odstotka prometa. Štirideset odstotkov potovanj.

Razlog je v tem, da večina ljudi nima druge možnosti: le približno 12 % prebivalcev Metro Manile ima osebni avtomobil. Ocenjeno je, da zastoji v prestolnici državo stanejo okoli 67 milijonov USD na dan – več kot 24 milijard USD na leto, več kot 10 % BDP – in vozila, ki so kriva za to, večinoma niso tista, ki prevažajo ljudi.

Ura: Manila ima zgodovino prilagajanja sistema in ne realnosti.

16. avgusta 1844 je generalni guverner odredil, da se torek, 31. december, črta iz koledarja. Filipini so od Magellana dan zaostajali za svojimi azijskimi sosedi, ker je bila kolonija čez Pacifik vodena iz Španske Amerike in v treh stoletjih nihče ni popravljal ladijskih dnevnikov.

Do leta 1844 to ni več bilo ekscentričnost. Mehika je bila neodvisna, trgovina v Acapulcu je bila končana in država je zdaj poslovala s Kitajsko in ostalo Azijo. Biti dan zunaj svojih trgovinskih partnerjev je drago.

Tako je ponedeljku, 30. decembra 1844, sledila sreda, 1. januarja 1845. Filipini so preskočili datum in dan v tednu. Tisti teden ni bilo torka.

Nihče ni bil rojen na Filipinih 31. decembra 1844. Nihče ni umrl, nihče se ni poročil, nič ni bilo zabeleženo in sonce ni vzšlo. Datum je bil z dekretom umaknjen iz koledarja.

Razlog se vrača k Magellanu. Ob plovbi proti zahodu okoli sveta je njegova ekspedicija izgubila nekaj minut na dan - potovanje s soncem se je vsak dan končalo nekoliko pozneje, kot se je za ljudi, ki so jih pustili v Evropi. Ko so prispeli do Filipinov, so zaostajali že cel dan in nihče ni popravljal ladijskih dnevnikov.

Ker je bila kolonija upravljana čez Pacifik iz Španske Amerike, je preprosto obdržala ta datum na zahodni polobli. Filipini so bili torej 323 let en dan za svojimi sosedi. Medtem ko je bila nedelja v Manili, je bil ponedeljek v Bataviji - sodobni Džakarti - nekaj dni plovbe stran.

Napaka je bila znana že stoletja. Nihče se ni odločil, da bi ga popravil.

Potem je Mehika leta 1821 postala neodvisna, trgovina med Manilo in Acapulcom je propadla, trgovina s Kitajsko in preostalo Azijo pa je postala pomembna stvar. Biti dan stran od svojih trgovinskih partnerjev je prenehalo biti ekscentričnost in je postalo problem.

16. avgusta 1844 je generalni guverner Narciso Clavería y Zaldúa s soglasjem manilskega nadškofa odredil, da se torek, 31. december 1844, izbriše. Ponedeljku, 30. decembra 1844, je neposredno sledila sreda, 1. januarja 1845.

Ura: vredno je opaziti, kako se to razlikuje od Rima.

Ko je papež Gregor leta 1582 odstranil deset dni, je popravljal nakopičen zamik, reforma pa je bila skrbno zasnovana, da bi pustila cikel delovnih dni nedotaknjen - četrtku je še vedno sledil petek. Nihče ni izgubil nedelje.

Manila je počela nekaj povsem drugega. Ni šlo za popravljanje zanašanja; je prestopil mednarodno datumsko mejo. Tako so Filipini preskočili datum in dan v tednu: tisti teden ni bilo torka.

Sama datumska meja je bila formalizirana šele na mednarodni meridianski konferenci leta 1884. Do takrat je bila Manila na pravi strani že štirideset let, tja je prišla prva, sama in ne da bi koga vprašala.

Letna svetloba