Trenutni lokalni čas: London

Letna dnevna svetloba: London

Ali ste vedeli?

104 leta je ena družina Londonu prodajala čas

Če želite voziti črni taksi v Londonu, morate opraviti izpit, imenovan The Knowledge, ki poteka že od leta 1865.

Če ga želite prestati, si morate zapomniti vsako ulico v polmeru šest milj od Charing Crossa. To je približno 25.000 ulic. Naučiti se morate tudi lokacij približno 20.000 znamenitosti – muzejev, veleposlaništev, gledališč, klubov, policijskih postaj – in 320 določenih poti, ki jih je Transport for London uradno določil v dokumentu, znanem kot Modra knjiga.

Kandidati se do petnajst ur na dan vozijo po mestu na mopedih, na krmilo pa imajo privezano pisalno podlago, in med vožnjo glasno izgovarjajo imena ulic. Večini to vzame tri do štiri leta. Najhitreje, kar je komu uspelo, je osemnajst mesecev. Približno polovica nikoli ne konča.

Izpiti se imenujejo nastopi. Izpraševalec naključno imenuje dve točki, kandidat pa navede najkrajšo pot med njima. Edini dovoljeni zemljevid je tisti v njihovi glavi.

In glavo res spremeni. V študiji na University College London so osemdesetim pripravnikom pred začetkom pregledali možgane, skupaj s primerljivo kontrolno skupino. Na začetku ni bilo nobene razlike. Štiri leta kasneje so pripravniki, ki so izpit opravili, pokazali merljivo povečanje sive snovi v zadnjem delu hipokampusa – predelu, povezanem s prostorskim spominom. Tisti, ki so se pripravljali, a izpita niso opravili, niso pokazali ničesar. Kontrolna skupina prav tako ne. Ko se taksisti upokojijo, se spet skrči.

Ura: kar je že drugič, da je London težavo rešil tako, da je odgovor vstavil v človeka in ga pustil hoditi z njim.

Leta 1836 je imel kraljevi astronom v Greenwichu težavo: urarji so neprestano trkali na vrata observatorija in spraševali, koliko je ura. Zato je ustanovil naročniško storitev in zanjo zadolžil pomočnika Johna Henryja Belvilla.

Belville je dobil žepni kronometer, ki ga je v devetdesetih letih 18. stoletja izdelal John Arnold. Vsi so ga imenovali Arnold. Enkrat na teden je Arnolda primerjal z glavno uro observatorija – natančno na eno desetinko sekunde – in ga nato peš nosil po Londonu do približno 200 naročnikov, ki so svoje ure nastavljali tako, da so ga pogledali.

Umrl je leta 1856. Njegovi vdovi Marii so zavrnili pokojnino, zato je namesto tega lobirala za službo in sama raznašala čas po Londonu, dokler se ni upokojila leta 1892, stara 81 let. Nato je vodenje prevzela njena hči Ruth, stara 38 let, in nadaljnjih oseminštirideset let nosila Arnolda skozi londonske doke, Clerkenwell, West End in Baker Street.

Ruth se je upokojila leta 1940, stara 86 let. Podjetje je delovalo 104 leta z eno žepno uro.

Najboljši del: konkurenčno podjetje, Standard Time Company, je razpošiljalo čas po električnem telegrafu in vodilo kampanjo v predavalnicah in časopisih, da bi diskreditiralo žensko, ki je čas nosila v torbici. Posla ji niso uničili. Arnold je zdaj v Muzeju znanosti.

Leta 1884 je na konferenci v Washingtonu dvaindvajset od petindvajsetih držav glasovalo, da bo ničelna zemljepisna dolžina potekala skozi Airy Transit Circle pri Greenwichu. Vsak časovni pas na Zemlji – vključno s tistim, v katerem to berete – se meri od te črte.

Kar je smešno, ker je ta črta na napačnem mestu.

Slavni medeninasti trak, čez katerega se turisti razkoračijo za fotografije, leži približno 102 metra zahodno od mesta, kjer je po GPS-u ničla. Tega ni zakrivil nihče. Airy je leta 1850 izravnal svoj teleskop s pomočjo posode z živim srebrom, ki se poravna z lokalno težnostjo – in lokalna težnost v Greenwichu ne kaže točno na Zemljino os. Obe črti sta pravilni. Le odgovarjata na različni vprašanji.

Najbolj fotografirana črta na svetu je 102 metra zamaknjena, ves planet pa kljub temu po njej uravnava ure.