Trenutni lokalni čas: Peking

Letna dnevna svetloba: Peking

Ali ste vedeli?

Kitajska je strnila pet časovnih pasov v enega in se ni nikoli ozrla nazaj

Če želite kupiti bencinski avto v Pekingu, morate najprej zadeti na loteriji.

Mesto je uvedlo kvoto registrskih tablic leta 2011, da bi upočasnilo rast vozil in smog. Tablice so razdeljene z javnim žrebanjem in možnosti od takrat vztrajno padajo. Januarja 2011 je imel prosilec približno 9,4 % možnosti. Do decembra 2012 so znašale 1,4 %. Konec leta 2019 so znašale približno 0,2 %.

V enem krogu junija 2018 se je več kot 2,8 milijona ljudi potegovalo za 6333 tablic – osnovna verjetnost je bila 1 proti 2031, ker dolgoletni prijavitelji pri žrebanju dobijo dodatno težo. Kvota za običajne avtomobile je bila zmanjšana z 90.000 za leto 2017 na manj kot 40.000. Dovoljene letne registracije so padle z 240.000 na 100.000.

Povprečni čas v čakalni vrsti je 26 mesecev. Čakalna lista za električna vozila je presegla 400.000 ljudi, tistim na zadnjem mestu pa je bilo rečeno, da pričakujejo do osem let.

Okoli tega je zraslo celotno sekundarno gospodarstvo. Agencije so se pojavile, da bi kupce povezale z obstoječimi imetniki tablic – menda približno 15.650 $ za električno tablico in 22.700 $ za bencinsko. Nekateri avtomobile registrirajo na ime zakonca, poročali pa so tudi o porokah, sklenjenih prav za ta namen, po približno 2845 $ na leto ali 9816 $ za pet let. Drugi kupijo tablice zunaj Pekinga za okoli 250 $, jih najamejo pri avtosalonih ali kupijo rabljene avtomobile, ki že imajo tablice.

V akademski literaturi je zakopana resnično nenavadna ugotovitev. Ker je povprečna čakalna doba več kot dve leti, si ljudje med čakanjem privzgojijo navade, ki vožnje ne vključujejo. Ena študija je pokazala, da po običajnem 26-mesečnem čakanju verjetnost, da zmagovalec dejansko začne voziti, pade za 16 % – s tem pa se letna kilometrina vozil v mestu zmanjša za 8,48 milijona kilometrov.

Loterija delno deluje tako, da traja tako dolgo, da si ljudje ne želijo več nagrade.

Loterija registrskih tablic ustvarja trg lažnih porok. En sam nacionalni časovni pas ustvari drugi nacionalni čas. V obeh primerih uradni sistem drži, vzporedni pa raste ob njem.

Kitajska je široka približno 5000 kilometrov in poteka od približno 73° do 135° vzhodne zemljepisne dolžine. To je dovolj široko za pet časovnih pasov in od leta 1918 do 1949 jih je tudi imela, najprej kot predlog, od leta 1939 pa uradno.

Leta 1918 je Osrednji observatorij Republike Kitajske predlagal pet časovnih pasov, ki so pozneje postali uradni:

• Kunlun – UTC+5:30
• Sinkiang–Tibet – UTC+6
• Kansu–Szechwan – UTC+7
• Chungyuan – UTC+8
• Changpai – UTC+8:30

Tri ure z enega konca države na drugega.

Leta 1949 je novoustanovljena Ljudska republika odpravila vseh pet in vso državo postavila na eno samo uro: pekinški čas, UTC+8. Direktiva državnega sveta maja 1980 ga je ponovno potrdila. Kitajska vse od takrat uporablja en časovni pas – brez regionalnih razlik in brez poletnega časa, razen kratkega poskusa med letoma 1986 in 1991.

Za primerjavo: celinski del Združenih držav je približno enako širok in uporablja štiri časovne pasove. Rusija uporablja enajst. Kitajska uporablja enega.

Ura: učinek je najbolj viden na zahodnem koncu.

V Kašgarju v Xinjiangu sonce sredi zime vzide šele okoli 10. ure zjutraj po uradni uri in zaide okoli pol osmih zvečer. Ljudje se zbujajo v temi, zajtrkujejo v temi in začnejo delovni dan pred sončnim vzhodom, ker ura na steni pravi, da je čas.

V praksi se v Xinjiangu pogosto uporablja drugi, neuradni čas – Xinjiang Time ali Ürümqi Time, nastavljen dve uri za Pekingom na UTC+6, ki se veliko bolj ujema z lokalnim soncem. Peking ga je leta 1986 odobril za civilno rabo, železnice, leti in državne ustanove pa še vedno delujejo po pekinškem času. To je preprosto tisto, na čemer teče veliko vsakdanjega življenja.

Praktični rezultat je, da morajo ljudje tam rutinsko ugotavljati, na katero uro se nanaša čas sestanka. Dolgoletni prebivalci opisujejo običajno navado: pol ure pred dogovorjenim terminom pošljejo sporočilo in vljudno vprašajo, ali oba mislita na isto uro.

In svetovna programska oprema ve za oboje. Mednarodna podatkovna zbirka časovnih pasov vsebuje `Asia/Shanghai` za uradni nacionalni čas – in tudi `Asia/Urumqi` ob UTC+6, tako da lahko sistemi predstavljajo regionalni čas, ki obstaja ob uradnem nacionalnem času.