Trenutni lokalni čas: Šanghaj

Letna dnevna svetloba: Šanghaj

Ali ste vedeli?

Svetovni računalniki imenujejo kitajski časovni pas „Asia/Shanghai“

Leta 2025 je šanghajsko pristanišče pretovorilo več kot 55 milijonov ekvivalentov dvajsetčeveljskega zabojnika (TEU).

Ugotovite, kaj to pomeni na časovno enoto, in število ne bo več abstraktno. Petinpetdeset milijonov zabojnikov na leto je približno 150.000 na dan, 6300 na uro ali približno 1,7 zabojnika vsako sekundo – neprekinjeno, podnevi in ponoči, vključno z vikendi, vse leto.

Pristanišče Šanghaj je vsako leto od leta 2010 najprometnejše kontejnersko pristanišče na svetu. Leta 2024 je postalo prvo pristanišče v zgodovini, ki je preseglo 50 milijonov TEU, in leto sklenilo s 51,51 milijona. 50-milijonti zabojnik so dvignili 22. decembra 2024 zjutraj, ovit v rdeče, na avtomatiziranem terminalu Yangshan, faza IV.

Yangshan je vreden svojega stavka. To je popolnoma avtomatizirano globokomorsko pristanišče, zgrajeno na nasutih otokih trideset kilometrov od obale in s celino povezano z mostom; leta 2025 je samo pretovorilo 28,71 milijona TEU – več kot polovico celotnega pretovora Šanghaja in več, kot ga v celoti pretovori skoraj katero koli drugo pristanišče na Zemlji.

S pristaniščem je povezanih skoraj 350 mednarodnih ladijskih linij, ki povezujejo več kot 700 pristanišč v več kot 200 državah in regijah. Po podatkih šanghajske carine znaša povprečna dnevna vrednost blaga, ki gre skozi pristanišče, okoli 29,8 milijarde juanov – približno 4 milijarde ameriških dolarjev na dan ali 1,24 milijarde juanov na uro.

Leta 1994 je pristanišče prvič pretovorilo milijon kontejnerjev. To število se je do leta 2025 pomnožilo petinpetdesetkrat.

Ura: in tukaj je podrobnost, zaradi katere je to šanghajska zgodba in ne kitajska.

Vsak telefon, strežnik in operacijski sistem na Zemlji shranjuje časovne pasove z isto referenco: zbirko podatkov o časovnih pasovih IANA, nabor datotek, ki jih vzdržujejo v sodelovanju in jih uporablja skoraj vsa sodobna programska oprema.

V tej zbirki podatkov se časovni pas, ki pokriva celotno celinsko Kitajsko – tisti, ki se uradno imenuje pekinški čas – ne imenuje `Asia/Beijing`.

Imenuje se `Asia/Shanghai`.

Konvencija zbirke podatkov je, da območja poimenujejo po najbolj naseljenem mestu, ki ga vsebujejo, in ne po politični prestolnici, Šanghaj pa je večje mesto. Tako so svetovni računalniki desetletja tiho zapisovali kitajski državni čas pod drugim imenom, kot ga zanj uporablja Kitajska.

Če ste kdaj nastavili uro strežnika, konfigurirali bazo podatkov ali iz spustnega menija izbrali časovni pas, ste to uporabili.

In obstaja še drug, boljši razlog, da ime ustreza.

Pekinški čas temelji na 120. poldnevniku. Sam Peking leži na 116,4° vzhodne dolžine, kar prestolnico postavlja približno štirinajst minut pred lastnim soncem. V Kašgarju, na skrajnem zahodnem koncu istega časovnega pasu, je ura zamaknjena za približno tri ure.

Šanghaj leži na 121,5° vzhodne dolžine.

Kar pomeni, da od vsega ogromnega kitajskega ozemlja, ki teče po pekinškem času – kar je vrednost petih geografskih časovnih pasov, od pacifiške obale do meja Srednje Azije – večja mesta, kjer se uradna ura in dejansko sonce resnično ujemata, ležijo blizu vzhodne obale, prestolnica pa ni med njimi.

Sončni poldan v Šanghaju nastopi v nekaj minutah od dvanajste ure. To mesto je eno najnatančneje usklajenih mest v vsej tej seriji.

Državni čas nosi ime po prestolnici. Svetovna programska oprema ga imenuje po Šanghaju. Sonce pa, ki ga ni vprašal nihče od obeh, se tiho strinja s programsko opremo.