Trenutni lokalni čas: Berlin

Letna dnevna svetloba: Berlin

Ali ste vedeli?

Berlin je premaknil uro in v šestih tednih jo je kopiralo ducat držav

Nemčija vsak dan skuha nekje med 550 in 600 tonami mesa za döner.

Panoga ima letni promet približno 2,5 do 3,5 milijarde evrov in zaposluje okoli 60.000 ljudi. V Nemčiji je približno 16.000 lokalov z dönerjem, od tega jih ima samo Berlin nekje med 1000 in 1500 – več kot katero koli drugo nemško mesto, kar je primerno, saj je bil döner izumljen prav tu.

Ne mesa. Navpični raženj je osmanski; tehnika sega v devetnajsto stoletje, ko naj bi kuhar v Kastamonuju tradicionalni vodoravni raženj postavil pokonci. V Berlinu pa so izumili to, da so meso dali v kruh in ga ponudili komu, ki se mu mudi.

Običajna zgodba kot izumitelja navaja Kadirja Nurmana, rojenega v Istanbulu okoli leta 1933, ki se je leta 1960 kot Gastarbeiter preselil v Stuttgart, leta 1966 pa v Zahodni Berlin. Opazil je, da nemški delavci skoraj nimajo časa, da bi sedli k mizi in jedli. Leta 1972 je nasproti postaje Bahnhof Zoo postavil stojnico in prodajal kebabovo meso v lepinji s čebulo in malo solate – brez omake.

Nikoli ga ni patentiral.

Tudi sam si tega ni nikoli povsem lastil. Na vprašanje, ali je izumitelj, je v nemščini odgovoril, da je to morda naredil tudi kdo drug, v kakšnem skritem kotu, a nihče ni opazil – kebab je postal znan prek njega. Drugi si izum lastijo: Mehmet Aygün pravi, da leta 1971 na Oranienstraße, Nevzat Salim pa, da leta 1969 v Reutlingenu. Združenje turških proizvajalcev dönerja v Evropi je Nurmanu leta 2011 podelilo nagrado za življenjsko delo. Umrl je leta 2013 v Berlinu.

Danes se döner v Vietnamu prodaja kot tipična nemška študentska hrana.

Mesto, ki je zdaj že dvakrat ustvarilo nekaj, kar je sprejel ves svet, in obakrat ni uspelo, da bi na tem ostalo njegovo ime.

Nemški Bundesrat je 6. aprila 1916 sprejel uredbo. Ob enajstih zvečer 30. aprila 1916 so se ure po vsem nemškem cesarstvu pomaknile naprej za eno uro in ostale tako do oktobra.

Razlog je bil premog. Evropa je bila v vojni, dodatna ura večerne dnevne svetlobe pa je pomenila eno uro manj umetne razsvetljave, kar je pomenilo manj premoga, pokurjenega po domovih, in več premoga za vojno. To je bila prva državna uvedba poletnega časa na svetu.

Kar se je zgodilo potem, je vredno premisleka.

Takoj ji je sledila Avstro-Ogrska. Britanija jo je sprejela tri tedne pozneje, 21. maja 1916. Francija 14. junija. Nato Belgija, Danska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Švedska, Turčija, Tasmanija, Nova Škotska in Manitoba.

V približno šestih tednih je ducat držav – tudi nekatere, ki so bile z Nemčijo v vojni, in nekatere, ki so se na vso moč trudile ostati zunaj nje – prevzelo nemško upravno uredbo o tem, koliko je ura. Zamisel sicer sploh ni bila nemška: leta 1895 jo je v Wellingtonu predlagal entomolog, ki so se mu smejali.

Grenka podrobnost je povezana z Britanijo. Gradbeni podjetnik William Willett se je prav za to zavzemal že od leta 1907, ko je izdal brošuro z naslovom The Waste of Daylight. Parlament ga je devet let zavračal. Umrl je leta 1915. Naslednje leto je Britanija sprejela njegovo zamisel – tri tedne po tem, ko jo je prvi uvedel sovražnik.

Ura: vsaka sprememba ure na svetu izvira iz te premogovne uredbe iz leta 1916. Približno tretjina držav na svetu to še vedno počne dvakrat na leto, in tako urnike več sto milijonov ljudi premakne za eno uro, dvakrat, vsako leto, za vedno.

Sama Nemčija je poletni čas opustila leta 1919. Združene države so ga uvedle leta 1918 in odpravile leta 1919, predvsem zato, ker so ga kmetje sovražili – njihove krave so živele po sončnem času in nihče jih ni vprašal za mnenje.

In o tem se še zdaj nihče ni dokončno dogovoril. Turčija je prenehala premikati uro leta 2016. Brazilija leta 2019. Mehika leta 2022. Evropska unija je glasovala za odpravo premikanja ure in se nato več let ni mogla dogovoriti, kaj naj pride namesto njega – zato Berlin, ki je vse to začel, še vedno vsak marec premakne uro naprej.