Vsak element ure, na katerem to berete, je nekdo nekje izumil iz razloga, ki običajno ni imel nobene zveze s tem, kar je postala.
Kairo nam je dal dan. Egiptovski astronomi so nebo razdelili na 36 zvezdnih skupin - dekanov - in jih uporabili kot nočno uro: dvanajst jih je bilo vidnih čez celo noč, tako da je noč dobila dvanajst ur, dan pa dvanajst. Od tod izvira 24-urni dan, ki ni bil nikoli spremenjen. Isti sistem je proizvedel 365-dnevno civilno leto, ki ga je Egipt nato zavrnil kot prestopni dan, tako da je njegov koledar taval nazaj skozi letne čase in je potreboval 1460 let, da se je ponovno uskladil.
Atene so nam dale stroj. Mehanizem z Antikitere, ki so ga leta 1901 potegnili iz razbitine ladje in leta 1902 prepoznali kot napravo z zobniki, so zgradili okoli leta 150–100 pr. Napovedoval je mrke, sledil neenakomernemu gibanju lune, prikazoval planete in odšteval olimpijski cikel. Nič primerljive kompleksnosti se ni pojavilo 1400 let.
Rim nam je podaril koledar. Leta 1582 je Gregor XIII črtal deset dni in, kar je še pomembneje, določil pravilo prestopnega leta: deljivo s štiri, razen stoletij, razen če je deljivo s štiristo. To pravilo tiho deluje v vsaki napravi na Zemlji.
Chicago nam je dal časovni pas. Pred 18. novembrom 1883 je Severna Amerika delovala na približno tristo lokalnih sončnih časih. Železnice so preprosto uvedle štiri cone na celini, ne da bi vprašale katero koli vlado. Ure v Chicagu so premaknili za devet minut in dvaintrideset sekund nazaj in mesto je imelo poldne dvakrat popoldne.
London nam je dal ničlo. Leta 1884 se je šestindvajset držav dogovorilo, da bo ničelna zemljepisna dolžina potekala skozi Airy Transit Circle pri Greenwichu. Vsak časovni pas na Zemlji se meri od te črte - ki je, kot je kasneje razkril GPS, približno 102 metra oddaljena od mesta, kjer dejansko pade sodobni referenčni poldnevnik.
Pariz nam je dal meter, z merjenjem loka poldnevnika od Dunkirka do Barcelone skozi revolucijo in vojno. Nato je do leta 1978 v zakonu zavračalo besedo "Greenwich".
Auckland nam je dal poletni čas v obliki prispevka, ki ga je Wellington Philosophical Society leta 1895 prebral entomolog, ki je želel več večerne svetlobe, da bi lovil molje. Bil je zasmejan.
Berlin nam je dal poletni čas v obliki, ki se je dejansko zgodila: ukaz z dne 30. aprila 1916 o varčevanju s premogom v vojnem času. V šestih tednih ga je kopiralo ducat držav, vključno z več v vojni z Nemčijo.
Koebenhavn nam je dal najbolj ambiciozno uro, kar jih je kdaj izdelala ena oseba — Verdensur Jensa Olsena, dvanajst mehanizmov, 15.448 delov, ki se ročno navijajo vsak teden, z zobnikom, ki naredi en obrat vsakih 25.753 let.
Zürich nam je dal najbolj disciplinirano: postajno uro, katere sekundni kazalec je namenoma napačen 58,5 sekunde od vsakih 60, prihaja zgodaj in čaka, tako da je lahko točno v edinem pomembnem trenutku.