Vsak sestavni del ure, na kateri to berete, je nekdo nekje izumil iz razloga, ki običajno ni imel nobene zveze s tem, kar je iz tega postalo.
Kairo nam je dal dan. Egipčanski astronomi so nebo razdelili na 36 zvezdnih skupin – dekanov – in jih uporabljali kot nočno uro: čez celo noč jih je bilo vidnih dvanajst, zato je noč dobila dvanajst ur, dan pa dvanajst, da se je ujemal. Od tod izvira 24-urni dan in nikoli ga niso spremenili. Isti sistem je ustvaril 365-dnevno civilno leto, ki mu Egipt ni hotel dodati prestopnega dne, zato je njegov koledar taval nazaj skozi letne čase in potreboval približno 1460 let, da se je znova uskladil z vzhodom zvezde Sirij.
Atene hranijo napravo. Mehanizem z Antikitere, ki so ga leta 1901 potegnili iz razbitine ladje in leta 1902 prepoznali kot zobniško napravo, je nastal okoli 150–100 pr. n. št. Napovedoval je mrke, spremljal neenakomerno gibanje lune, prikazoval planete in odštevalni olimpijski cikel. Nič primerljivo zapletenega se 1400 let ni pojavilo.
Rim nam je dal koledar. Leta 1582 je Gregor XIII. črtal deset dni in, kar je še pomembneje, določil pravilo za prestopna leta: deljivo s štiri, razen stoletij, razen če je deljivo s štiristo. To pravilo tiho teče v vsaki napravi na Zemlji.
Chicago nam je dal časovni pas. Pred 18. novembrom 1883 je Severna Amerika živela po približno tristo krajevnih sončnih časih. Železnice so celini preprosto vsilile pet pasov (v Združenih državah štiri), ne da bi vprašale katero koli vlado. Ure v Chicagu so premaknili nazaj za devet minut in dvaintrideset sekund in mesto je imelo tisti dan poldne dvakrat.
London nam je dal ničlo. Leta 1884 so delegati petindvajsetih držav glasovali, da bo ničelna zemljepisna dolžina potekala skozi Airyjev prehodni krog (Airy Transit Circle) v Greenwichu. Vsak časovni pas na Zemlji se meri od te črte – ki je, kot je pozneje razkril GPS, približno 102 metra stran od mesta, kjer dejansko poteka sodobni referenčni poldnevnik.
Pariz nam je dal meter, ko je sredi revolucije in vojne izmeril lok poldnevnika od Dunkerquea do Barcelone. Besede „Greenwich“ potem sploh ni spustil v svojo zakonodajo o času: od leta 1911 je bil zakoniti čas „pariški srednji čas, zaostal za 9 minut in 21 sekund“, dokler izraza leta 1978 ni zamenjal UTC.
Wellington nam je dal poletni čas, in sicer v obliki referata, ki ga je leta 1895 pred wellingtonskim filozofskim društvom prebral entomolog, ki je želel več večerne svetlobe za lovljenje moljev. Smejali so se mu.
Berlin nam je dal poletni čas v obliki, ki se je dejansko uveljavila: z odredbo, izdano 6. aprila 1916, ki je začela veljati 30. aprila, da bi med vojno prihranili premog. V dveh mesecih jo je prevzela večina Evrope, tudi Britanija, Francija in Portugalska, ki so bile vse v vojni z Nemčijo.
København nam je dal najbolj ambiciozno uro, kar jih je kdaj zasnoval en človek – Verdensur Jensa Olsena: dvanajst mehanizmov, 15.448 delov, ročno navijanje enkrat na teden in zobnik, ki opravi en obrat vsakih 25.753 let.
Zürich nam je dal najbolj disciplinirano: postajno uro, katere sekundni kazalec je namenoma napačen 58,5 sekunde od vsakih 60 – prispe prej in počaka, da je lahko natančno prav v edinem trenutku, ki šteje.