Nekatere države so tako široke, da sonce na njunih dveh koncih vzhaja več ur narazen. Vsaka od njih se je morala odločiti, ali naj ura sledi nebu ali državi. Vse se niso odločile enako.
Peking – Kitajska je široka približno 5000 kilometrov in obsega pet geografskih časovnih pasov, od približno 73° do 135° vzhodne dolžine. Leta 1918 je Osrednji observatorij Republike Kitajske predlagal natanko pet pasov, ki so pozneje postali uradni: Kunlun pri UTC+5:30, Sinkiang–Tibet pri UTC+6, Kansu–Szechwan pri UTC+7, Chungyuan pri UTC+8 in Changpai pri UTC+8:30. Leta 1949 so vseh pet odpravili in državo postavili na eno uro: pekinški čas, UTC+8. Učinek je najbolj viden na skrajnem zahodu, kjer v Kašgarju sredi zime sonce po uradni uri vzide šele okoli desetih zjutraj. V praksi se tam v vsakdanjem življenju široko uporablja še drugi, neuradni čas – Xinjiang Time ali Ürümqi Time, dve uri za Pekingom – in mednarodna zbirka podatkov o časovnih pasovih ima zanj poseben vnos.
Delhi – Indija se je odločila enako, iz enakega navedenega razloga: državna enotnost. Indijski standardni čas so 1. septembra 1947 določili pri UTC+5:30, izračunan iz enega samega poldnevnika na 82°30′ vzhodne dolžine. Geografsko Indija obsega skoraj 30 stopinj zemljepisne dolžine, kar bi zadostovalo za dva pasova. Sonce na vzhodnem robu Indije vzide skoraj dve uri prej kot na zahodnem, v Asamu pa lahko zimski sončni zahod nastopi okoli pol petih popoldne, medtem ko se delovni dan nadaljuje. Čajne plantaže v Asamu že od britanske dobe tiho živijo eno uro pred državo, po neuradnem času čajnih plantaž (Tea Garden Time), in še vedno.
Moskva – Rusija je šla v drugo smer in ohranila enajst časovnih pasov, največ med vsemi državami, če odštejemo Francijo, katere število izhaja iz čezmorskih ozemelj. Centralizirala pa je drugače: večino prejšnjega stoletja so bili vozni redi sovjetskih in ruskih železnic po vsem omrežju objavljeni po moskovskem času, zato je potnik, ki je na skrajnem vzhodu vstopil na vlak, bral čas odhoda, ki ni imel nobene zveze s soncem za oknom.
Melbourne – Avstralija je protiprimer in je poučna. Ker je poletni čas stvar zveznih držav in ne zvezne vlade, se trije uradni časovni pasovi Avstralije šest mesecev v letu spremenijo v pet, vključno z dvema ločenima polurnima odmikoma. Nihče tega ni načrtoval. Vsaka jurisdikcija je na vprašanje odgovorila posebej in to je oblika, ki so jo dobili odgovori. Sega celo do posameznih mest: Broken Hill v Novem Južnem Walesu uporablja južnoavstralski čas.
Kuala Lumpur – Malezija se je soočila z manjšo različico istega problema, polurnim šivom med polotoško in vzhodno Malezijo, in ga zaprla v zadnjih tridesetih minutah leta 1981.
Teh pet primerov skupaj dokazuje trditev tako jasno, kot jo je sploh mogoče dokazati. Ura je lahko natančna ali pa skupna. V dovolj veliki državi ne more biti oboje – in vsaka od teh vlad je morala izbrati, česa se bo odpovedala.