Časovni pas je kompromis. Sonce doseže najvišjo točko ob drugem trenutku v vsakem kraju na Zemlji in nobena ura temu ne bi mogla slediti, zato se je svet dogovoril, da bo zaokroževal.
Večina mest zaokroži za nekaj minut in nihče tega ne opazi. Nekatera zaokrožijo za več kot uro – in ko to enkrat veste, to vidite na ulici.
Madrid je najbolj znan primer. Španija je leta 1901 sprejela greenwiški srednji čas, kar je tudi tisto, kar narekuje njena geografija; celinska Španija leži v istem pasu kot Britanija, Portugalska in Maroko. Nato so 16. marca 1940 ure premaknili za eno uro naprej, da bi se uskladile z nacistično Nemčijo, in jih niso nikoli vrnili nazaj. Madrid je zdaj pozimi približno 75 minut pred svojim soncem, poleti pa okoli dve uri. Španci imajo kosilo ob 14:00 in večerjo ob 21:00 – toda po časovnem pasu, ki bi ga Španiji dodelila geografija, je to ob 13:00 in 20:00, torej prav takrat, ko jedo v preostali Evropi.
Kuala Lumpur in Singapur sta tik za njim, pri približno 73 in 65 minutah, in tja sta prišla skupaj. 31. decembra 1981 ob 23:30 je Malezija polotoški del države premaknila za pol ure naprej, da bi zmanjšala časovno razliko s Sabahom in Sarawakom. Singapur je isto spremembo izvedel v istem trenutku. Singapur leži skoraj natanko na ekvatorju, kjer bi moralo sonce vse leto vzhajati ob šestih in zahajati ob šestih – namesto tega pa vzide okoli sedmih in zaide okoli sedmih.
Istanbul je pri 64 minutah, do tja pa je prišel po drugi poti: Turčija je leta 2016 odpravila poletni čas in državo za stalno postavila na UTC+3, pas, ki je zasnovan za 45. poldnevnik. Konec decembra sonce v Istanbulu vzide šele okoli pol devetih.
Buenos Aires je pri 54 minutah in učinek je znan, čeprav ga ljudje ne razumejo. Argentina uporablja UTC−3; geografsko bi spadala v UTC−4. Večerna svetloba vztraja absurdno dolgo, večerja se začne ob desetih, restavracije se napolnijo ob enajstih. Buenos Aires ni pozno mesto zaradi temperamenta. Pozno mesto je zaradi aritmetike.
Lagos je pri 46 minutah, Baku pri 40, Seul in Karači pri 32 minutah vsak, Hongkong pri 23, Toronto pri 18.
Vsem je skupno, da nobenega od teh odmikov ni ustvaril astronom. Madridski je nastal iz diplomatske geste. Singapurski je izšel iz odločitve, sprejete v drugi državi. Seulski je ostanek štirih sprememb standardnega časa v pol stoletja, od katerih nobena ni imela nobene zveze z nebom.
Teheran je izjema, ki potrjuje pravilo. Iran ni hotel zaokroževati: uporablja UTC+3:30, eno redkih polurnih območij na svetu, izbrano tako, da državni poldnevnik pade skoraj natanko na čist odmik. Teheranska ura se od lastnega sončnega poldneva razlikuje le za nekaj minut – in trajno zmede programsko opremo za razporejanje terminov vseh drugih.