Trenutni lokalni čas: Kairo

Letna dnevna svetloba: Kairo

Ali ste vedeli?

Egipt je izumil 24-urni dan, nato pa 1460 let pustil svoj koledar tavati

Egipt vsak dan razdeli približno 250 do 270 milijonov štruc subvencioniranega kruha.

Upravičenost znaša pet štruc na osebo na dan, ki jih prebivalci dobijo z državno pametno kartico, in zajema približno dve tretjini prebivalstva – nekje med 66 in 70 milijonov ljudi.

Kruh se imenuje aish baladi in beseda je pomembna. V večini arabsko govorečih držav je kruh khobz. V egipčanski arabščini je _aish_ – kar pomeni „življenje“.

Ekonomija je izjemna. Od 1989 do junija 2024 je bila cena subvencionirane štruce nespremenjena pri petih piastrih – približno desetinki ameriškega centa. Petintrideset let brez prilagoditve, skozi devalvacije, vojne in svetovne pretrese na trgu žita. Ko se je končno dvignila, je šla na dvajset piastrov, upravičenci pa so še vedno plačevali približno 16 % proizvodnih stroškov štruce; preostalih 84 % krije država.

Samo program kruha porabi približno 9 milijonov ton pšenice na leto – približno 3,5 milijona pridelane doma in 5,5 milijona uvožene, kar je velik del razloga, zakaj je Egipt pogosto največji uvoznik pšenice na svetu. V proračunu za leto 2024/25 je bilo temu namenjenih približno 125 milijard egiptovskih funtov (EGP).

Egipčani pojedo približno 180 kilogramov moke na osebo na leto. Primerljiva številka za druge države, ki jo je navedel vodja državne žitne agencije, je bila največ 80.

Nikoli ni šlo samo za hrano. Januarja 1977 je poskus zmanjšanja subvencij sprožil dvodnevne proteste po vsej državi in je bil preklican. Leta 2011 so zahtevali kruh, svobodo in socialno pravičnost, v tem vrstnem redu.

Stalna številka, ki jo generacije ohranjajo nespremenjeno, medtem ko vse okoli nje vpija odmik. Kairo to počne že zelo dolgo.

Poglej na uro. Razlog, da ima na njej 24 ur namesto 18, 36 ali 10, je odločitev, sprejeta ob Nilu pred več tisoč leti.

Egipčanski astronomi so nebo razdelili na 36 zvezdnih skupin, ki so jih Grki pozneje poimenovali dekani. Vsak dekan je vzšel približno deset dni za prejšnjim. Svečeniki so jih uporabljali kot nočno uro: po tem, kateri dekan se je ravno dvigal nad obzorje, je bilo mogoče določiti uro. V celi noči je bilo vidnih dvanajst dekanov – zato je noč dobila dvanajst ur. Dan jih je dobil prav toliko, da se ujema. Od tod izvira 24-urni dan in od takrat ni bil nikoli spremenjen.

Isti sistem je dal tudi koledar. Egiptovsko civilno leto je imelo 365 dni: tri letne čase – poplavo (Inundation), vznik (Emergence), žetev (Harvest) – po štiri mesece s tridesetimi dnevi, kar da 360, plus pet dodatnih dni, prišitih na koncu in posvečenih rojstnim dnevom petih bogov. Vsak mesec se je delil na tri desetdnevne dekane. Po tempeljskih zapisih iz časa Novega kraljestva sta bila zadnja dva dneva vsakega dekana dneva počitka za kraljeve obrtnike, kar je najbližje vikendu, kolikor ga je poznala bronasta doba.

Egipčanske ure so bile prvotno časovne – dvanajst dnevnih ur je bilo poleti daljših in pozimi krajših, ker so morale razdeliti toliko dnevne svetlobe, kolikor je je dejansko bilo. Ure s stalno dolžino so prišle pozneje.

Ura: tu je napaka, in sicer veličastna.

Egiptovsko civilno leto ni imelo prestopnega dne. Niti enega, nikoli. Zato je vsako leto za približno četrt dneva zaostajalo za pravim sončnim letom, brez popravka.

Posledica je, da je koledar nenehno drsel nazaj skozi letne čase. Novoletni dan in dejanski heliakični vzhod Siriusa – dogodek, okoli katerega je bilo leto prvotno zasnovano – se znova uskladita šele vsakih 1460 let. Praznik žetve je lahko nastopil sredi poplave in sčasoma se je to res zgodilo.

Leta 238 pr. n. št. je Kanopski odlok, ki ga je v čast Ptolemaja III. izdala sinoda duhovnikov, določil, da se petim vmesnim dnevom vsako četrto leto doda šesti. Reforma se nikoli ni prijela.

Tako je Egipt izumil okvir, po katerem še vedno deluje ves planet, nato pa je stoletja zavračal edini popravek, ki bi ga ohranil usklajenega s soncem.