Pariz

Ali ste vedeli?

Francija je izmerila planet, nato pa 67 let ni hotela reči „Greenwich“

94 % Parižanov živi v petih minutah hoje od ene od 1180 pekarn (boulangeries) v mestu.

Po vsej Franciji je približno 35.000 pekarn, ki dnevno oskrbijo približno 12 milijonov strank. Observatoire du Pain – Francija ima Observatorij za kruh in to je najmanj presenetljivo dejstvo v odstavku – ocenjuje, da se vsako sekundo poje 320 baget.

Če preračunamo, se številke med seboj rahlo ne ujemajo. Pekarske zveze ocenjujejo letno proizvodnjo na šest milijard baget; drugi podatki pravijo deset milijard. Šest milijard na leto pomeni bližje 190 na sekundo; znana številka 320 ustreza višji oceni desetih milijard. Kakor koli že, francoske peči vsak dan zapusti nekje med šestnajstimi in sedemindvajsetimi milijoni baget.

Poraba pada in to že stoletje. Povprečen Francoz zdaj poje okoli 105 gramov kruha na dan, kar je manj od 114 leta 2015. Tik po drugi svetovni vojni je znašala 900 gramov. Pred revolucijo je bila bližje kilogramu in kruh ni bil priloga – bil je obrok.

Tudi obrt se krči. Ministrstvo za kulturo je ob nominaciji bagete za Unescov status zapisalo, da je imela Francija leta 1970 55.000 obrtnih pekarn – eno na približno 900 ljudi – in 35.000 danes, eno na vsakih 2000. Bageta je bila leta 2022 vpisana kot nesnovna kulturna dediščina.

Ura: in tukaj je tisti francoski del.

Bageta je opredeljena z zakonom. Zakon iz leta 1920 je določil njeno najmanjšo težo na 80 gramov in največjo dolžino na 40 centimetrov. Beseda boulangerie je zaščitena s Potrošniškim kodeksom: za njeno uporabo mora biti kruh pripravljen in pečen na mestu prodaje in ne sme biti nikoli zamrznjen.

Francija z zakonom določa enote. Meter, sekunda in štruca.

Leta 1791 se je francoska nacionalna skupščina odločila, da svet potrebuje dolžinsko enoto, ki ne pripada nikomur posebej. Ne kraljev čevelj. Nekaj, kar izhaja iz same Zemlje.

Tako so med letoma 1792 in 1799 francoski geodeti triangulirali lok poldnevnika, ki poteka skozi Pariz, od Dunkerquea do Barcelone, skozi revolucijo in vojno, da bi definirali meter kot delček razdalje od pola do ekvatorja.

Francija je izmerila planet, da bi izumila ravnilo. To je stopnja zavezanosti, s katero imamo opravka.

Pariški poldnevnik je bil ničelna zemljepisna dolžina Francije od leta 1667, določila ga je Académie des Sciences in poteka skozi pariški observatorij. Francoski zemljevidi, francoska navigacija in francoski čas so izhajali iz njega.

Leta 1884 se je šestindvajset držav sestalo v Washingtonu in izglasovalo, da Greenwich postane začetni poldnevnik sveta. Približno 72 % svetovne tonaže ladij ga je že uporabljalo. Glasovanje je bilo tako rekoč formalnost.

Francija ga ni sprejela. Še sedemindvajset let ne.

9. marca 1911 je Francija končno uskladila svoj pravni čas z Greenwichom. Zakon je francoski čas definiral kot „pariški srednji čas, zakasnjen za devet minut in enaindvajset sekund“.

To je greenwiški srednji čas. Točno, na sekundo natančno – devet minut in enaindvajset sekund je natanko razlika v zemljepisni dolžini med obema observatorijema. Zakonodaja je preprosto našla način, da reče GMT, ne da bi rekla Greenwich.

Besedilo je ostalo v francoski zakonodaji do leta 1978.

Sedeminšestdeset let nacionalnega civilnega časa, opredeljenega kot čas v Parizu, vendar počasnejši. Medtem je Eifflov stolp od leta 1910 dvakrat na dan oddajal časovne signale z močjo 40 kilovatov ladjam in kolonijam po vsem svetu – od leta 1911 je oddajal francoski zakoniti čas, ki je bil greenwiški srednji čas, ki ga nihče v francoski zakonodaji ni hotel imenovati s pravim imenom.

Letna dnevna svetloba: Pariz