Paris

Ali ste vedeli?

Francija je izmerila planet, nato pa 67 let ni hotela reči "Greenwich"

94 % Parižanov živi v petih minutah hoje od ene od 1180 mestnih boulangeries.

Po vsej Franciji je približno 35.000 pekarn, ki oskrbijo približno 12 milijonov strank na dan. Observatoire du Pain – Francija ima Observatorij za kruh in to je najmanj presenetljivo dejstvo v odstavku – ocenjuje, da se vsako sekundo poje 320 baget.

Ali aritmetika in številke med seboj rahlo nasprotujejo. Pekarske zveze ocenjujejo letno proizvodnjo na šest milijard baget; drugi podatki pravijo deset milijard. Šest milijard se v celem letu približa 190 na sekundo, kar nakazuje, da znana številka 320 šteje le ure budnosti. Kakor koli že, francoske pečice vsak dan zapusti nekje med šestnajst in sedemindvajset milijonov baget.

Poraba pada in to že stoletje. Povprečen Francoz zdaj poje okoli 105 gramov kruha na dan, kar je manj od 114 leta 2015. Tik po drugi svetovni vojni je znašal 900 gramov. Pred revolucijo je bil bližje kilogramu in ni bil priloga - bil je obrok.

Tudi trgovina se krči. Ministrstvo za kulturo je ob nominaciji bagete za Unescov status zapisalo, da je imela Francija leta 1970 55.000 rokodelskih pekarn — eno na vsakih 790 ljudi — in 35.000 danes, eno na vsakih 2000. Bagueta je bila leta 2022 vpisana kot nesnovna kulturna dediščina.

Ura: in tukaj je tisti francoski del.

Bagueta je opredeljena z zakonom. Statut iz leta 1920 je določil njegovo najmanjšo težo na 80 gramov in največjo dolžino na 40 centimetrov. Beseda boulangerie je zaščitena s Potrošniškim kodeksom: za njeno uporabo mora biti kruh pripravljen in pečen v prostorih in ne sme biti nikoli zamrznjen.

To je država, ki je določila meter tako, da je poslala geodete, da so izmerili lok poldnevnika od Dunkirka do Barcelone, skozi revolucijo in vojno. To je država, katere zakonodaja je svoj lastni časovni pas sedeminšestdeset let opredeljevala kot "pariški srednji čas, zaostal za devet minut in enaindvajset sekund" - natančen opis Greenwicha, ki se je previdno izogibal izgovoriti besedo.

Francija uzakoni enote. Meter, sekunda in štruca.

Leta 1791 je francoska nacionalna skupščina odločila, da svet potrebuje dolžinsko enoto, ki ne pripada nikomur posebej. Ne kraljeva noga. Nekaj, kar izhaja iz same Zemlje.

Tako so med letoma 1792 in 1799 francoski geodeti triangulirali lok poldnevnika, ki poteka skozi Pariz, od Dunkerquea do Barcelone, skozi revolucijo in vojno, da bi definirali meter kot delček razdalje od pola do ekvatorja.

Francija je izmerila planet, da bi izumila ravnilo. To je stopnja zavezanosti, s katero imamo opravka.

Pariški poldnevnik je bil ničelna zemljepisna dolžina Francije od leta 1667, določila ga je Académie des Sciences in poteka skozi pariški observatorij. Francoski zemljevidi, francoska navigacija in francoski čas so izhajali iz njega.

Leta 1884 se je šestindvajset držav sestalo v Washingtonu in izglasovalo, da Greenwich postane začetni poldnevnik sveta. Približno 72 % svetovne tonaže ladij ga je že uporabljalo. Glasovanje je bilo tako rekoč formalnost.

Francija ga ni sprejela. Že sedemindvajset let ne.

Ura: je 9. marca 1911 Francija končno uskladila svoj pravni čas z Greenwichom. Zakon je francoski čas definiral kot "Pariški srednji čas, zaostal za devet minut in enaindvajset sekund."

To je Greenwiški srednji čas. Točno, na sekundo natančno — devet minut enaindvajset je natanko dolžinska razlika med obema opazovalnicama. Zakonodaja je preprosto našla način, da reče GMT, ne da bi rekel Greenwich.

Besedilo je ostalo v francoski zakonodaji do 1978.

Sedeminšestdeset let nacionalnega civilnega časa, opredeljenega kot čas v Parizu, vendar počasnejši. Medtem je Eifflov stolp od leta 1910 oddajal urne signale z močjo 40 kilovatov ladjam in kolonijam po vsem svetu – oddajal je pariški srednji čas, ki je bil Greenwiški srednji čas, ki ga nihče v francoskem statutu ni bil pripravljen poimenovati z imenom.

Letna svetloba