Polnoč ni očiten odgovor. Je izbira in večino človeške zgodovine ni bila najpogostejša.
Dan se mora nekje začeti in pravzaprav so le trije kandidati: ko sonce vzide, ko zaide ali v neki poljubni točki v temi, ko nihče ne gleda. Vsak od teh treh je bil uradni državni standard, dva pa to še vedno sta.
KAIRO — kjer so izumili štiriindvajseturni dan.
Egipčanski astronomi so nebo razdelili na 36 zvezdnih skupin, imenovanih dekani, in jih uporabljali kot nočno uro. Čez celo noč jih je bilo vidnih dvanajst, zato je noč dobila dvanajst ur – dan pa dvanajst, da se je ujemal.
Od tod izvira 24-urni dan in nikoli ga niso spremenili. Isti sistem je ustvaril 365-dnevni civilni koledar brez prestopnega dne; ko je leta 238 pr. n. št. Ptolemaj III. predlagal, da bi ga dodali, reforma ni zaživela. Koledar je nato približno 1460 let taval nazaj skozi letne čase, preden se je spet uskladil z vzhodom zvezde Sirij.
→ Kairo
ISTANBUL — kjer se je dan do leta 1926 začel ob sončnem zahodu.
Po osmanskem sistemu alaturka je bila dvanajsta ura trenutek, ko je sonce zašlo. To pomeni, da se je ta trenutek vsak dan premaknil in da je bilo treba vsako uro v državi popravljati vsakih nekaj dni, vse leto, za vedno.
Tega dela ni bilo mogoče centralizirati. Zahtevalo je muvakkithane – prostore za merjenje časa pri mošejah –, v katerih so delali strokovnjaki, ki so nenehno računali in prilagajali, da je mesto ostajalo približno usklajeno samo s sabo.
Zakon 697, sprejet v Ankari 26. decembra 1925, ga je odpravil s 1. januarjem 1926. Muvakkithane so uradno zaprli šele leta 1952.
NAIROBI — kjer se dan še vedno začne ob sončnem vzhodu.
Svahilski čas šteje od zore. Sedem zjutraj po mednarodnem štetju je saa moja – prva ura. Razlika je natanko šest ur, dan in noč pa tečeta kot dva ločena dvanajsturna cikla.
Uporablja se vsak dan po vsej Keniji, Tanzaniji in Ugandi. Večjezični vzhodni Afričani sistem zamenjajo glede na jezik, v katerem govorijo.
Deluje, ker Nairobi leži na 1,3° južne zemljepisne širine, kjer se sončni vzhod vse leto komaj premakne.
→ Nairobi
ADIS ABEBA — isto načelo, plus drugo leto.
Tudi Etiopija začne dan ob zori: šest zjutraj po mednarodnem štetju je v Etiopiji dvanajsta ura. Poleg tega uporablja koledar s trinajstimi meseci – dvanajst s po trideset dni in kratek trinajsti, imenovan Pagumē –, ki trenutno za gregorijanskim zaostaja sedem do osem let.
Zgradba tega koledarja je starodavni egipčanski civilni koledar, ki se je ohranil prek koptske cerkve. Ogrodje, ki ga je Egipt zgradil pred petimi tisoč leti, tu še vedno teče.
PRAGA — ura, ki noče izbirati.
Orloj teče na steni Staromestne mestne hiše v Pragi že od leta 1410. Hkrati prikazuje:
- Staročeški čas, v katerem se dan začne ob sončnem zahodu – isto načelo kot v osmanskem Istanbulu
- Babilonski čas, v katerem se dan začne ob sončnem vzhodu, dnevne ure pa so ne glede na dolžino razdeljene na dvanajst – začetek ob sončnem vzhodu kot v Nairobiju in Adis Abebi, le da so tam ure stalne dolžine
- Srednjeevropski čas – stalne ure, štete od polnoči
- Zvezdni čas – merjen glede na zvezde in ne na sonce
Ena številčnica. Štirje odgovori na vprašanje, kdaj se začne dan. Vsi hkrati. Vsi pravilni.
Povsod drugje v tej seriji se je mesto prepiralo o teh sistemih in izbralo enega. Praga je zgradila stroj, ki prikazuje vse, odločitev pa prepušča tistemu, ki ga gleda.
→ Praga