Istanbul

Ali ste vedeli?

Istanbul je nekoč ponastavljal ure vsakih nekaj dni. Zdaj jih sploh nikoli ne ponastavi.

Po lastni oceni metropolitanske občine Istanbul je število uličnih mačk v mestu okoli 125.000. Dodajte domače mačke in številka je približno 200.000. Poleg njih je približno 130.000 uličnih psov.

Pravega števila ne ve nihče, na občini pa to pravijo. Prešteti populacijo prosto sprehajajočih se živali je resnično težko; različne metode dajejo zelo različne skupne vrednosti in številke v nekaj letih zastarajo.

Ampak tukaj je del, ki ga je vredno narediti aritmetiko.

Občina razdeli eno tono suhe hrane na dan na 199 določenih krmišč po mestu.

Ena tona se sliši ogromno. Če ga delite z ocenjeno populacijo uličnih živali – recimo temu 255.000 mačk in psov – dobimo približno štiri grame vsakega na dan. Mačka poje približno šestdeset.

Mestna vlada torej priskrbi kvečjemu nekaj odstotkov tega, kar istanbulske ulične živali dejansko pojedo. Drugih devetindevetdeset odstotkov prihaja od posameznikov: trgovci, ki postavljajo sklede, stanovalci z vrečko krompirja ob vratih, kuhinje restavracij in majhne lesene mačje hišice, ki se pojavljajo na pločnikih, ne da bi jih kdo organiziral.

Mačke imajo imena. Nekateri imajo spomenike. Tombili, fotografiran na pločniku Kadıköy, naslonjen na en komolec, je postal mednarodno znan in so ga po njegovi smrti obeležili z bronastim kipom. Gli je živel v Hagiji Sofiji in obiskovali so ga turisti, ki so si prišli ogledat stavbo.

Ura:, ki je uporaben način, da ugotovite, kako je to mesto nekoč merilo čas.

Po otomanskem sistemu alaturka se je dan začel ob sončnem zahodu. Dvanajsta ura je bil trenutek, ko je sonce zašlo - kar je pomenilo, da se je trenutek premikal vsak dan in da je bilo treba vsako uro v mestu popravljati vsakih nekaj dni, vse leto, za vedno.

Tega dela ni bilo mogoče centralizirati. Potreboval je muvakkithane — prostore za merjenje časa, povezane z mošejami — in muvakkite, ki so jih zaposlovali, nenehno računali in prilagajali, tako da je mesto ostalo približno v skladu s samim seboj.

Istanbul je vedno deloval na podlagi nenehnih majhnih popravkov, ki jih je naredilo veliko različnih rok. Stoletja je tako hranil svoje ure in še vedno tako hrani svoje mačke.

Večino otomanske zgodovine je Istanbul deloval po gurubi času – ure, štete od sončnega zahoda. Dvanajsta ura ni bila poldne ali polnoč. Dvanajsta ura je bil trenutek, ko je sonce zašlo.

Pomislite, kaj to pomeni mehanično. Sončni zahod se premika. Vsak dan se premika. Tako se je ura, nastavljena na otomanski čas, zmotila v nekaj dneh in jo je bilo treba neprestano prilagajati, vse leto, za vedno. Sistem je kasneje postal znan kot alaturka saat, da bi ga razlikovali od evropskega sistema alafranga.

To je zahtevalo strokovnjake. Večjim mošejam so pripadale muvakkithanes – sobe za merjenje časa – v katerih je delal muvakkit, specialist, usposobljen za astronomijo in matematiko. Njegova naloga je bila izračunati pet dnevnih molitvenih časov z uporabo astrolabov, kvadrantov, sončnih in vodnih ur ter kasneje mehanskih ur. Prvi in ​​najbolj znan, Ali Kuşçu, je bil leta 1470 imenovan za muvakkithane Fatihove mošeje.

V dolgem delu devetnajstega stoletja je Istanbul preprosto deloval na obeh sistemih hkrati. Osmanske palačne ure so bile zgrajene z dvema številčnicama - alaturka in alafranga - na istem obrazu, ker je imperij resnično moral poznati obe številki.

Vladni uradi so se preselili na evropski čas okrog leta 1912. Zakon št. 697, z dne 26. decembra 1925, je odpravil čas alaturka s 1. januarjem 1926. Muvakkithane same niso bile uradno zaprte do 1952, več kot četrt stoletja po tem, ko je bil sistem, ki so mu služili, nezakonit.

Ura: zdaj pa poglej, kje je Istanbul končal.

Leta 2016 je Turčija odpravila poletni čas in državo za vedno določila na UTC+3. Ure se nikoli ne prilagajajo. Ne sezonsko, nikoli.

Istanbul leži na 29° vzhodne zemljepisne širine. UTC+3 je zgrajen za 45. poldnevnik. Kar pomeni, da Istanbul zdaj teče približno 64 minut pred svojim soncem – trajno, načrtno. Konec decembra sončni vzhod nastopi šele okoli 8.30 zjutraj. Petnajst milijonov ljudi začne svoje zimske dni v temi, namerno.

To je torej mesto, ki je nekoč zaposlovalo astronome iz mošeje, da so svoje ure nenehno povezovale z dejanskim nebom, zdaj pa deluje na fiksni številki, o kateri se nebo sploh ne posvetuje.

Obe odločitvi sta bili premišljeni. Oba sta bila moderna. Sta pravo nasprotje.

Letna svetloba