Trenutni lokalni čas: Istanbul

Letna dnevna svetloba: Istanbul

Ali ste vedeli?

Istanbul je nekoč ponastavljal ure vsakih nekaj dni. Zdaj jih sploh nikoli ne ponastavi.

Po lastni oceni metropolitanske občine Istanbul je število uličnih mačk v mestu okoli 125.000. Dodajte domače mačke in številka je približno 200.000. Poleg njih je približno 130.000 uličnih psov.

Pravega števila ne pozna nihče, to pa priznava tudi občina. Štetje prosto živečih živali je resnično težko; različne metode dajejo zelo različne skupne vrednosti in številke v nekaj letih zastarajo.

Toda tu je del, pri katerem se splača računati.

Občina razdeli eno tono suhe hrane na dan na 199 določenih krmišč po mestu.

Ena tona se sliši ogromno. Če jo delite z ocenjeno populacijo uličnih živali – recimo 255.000 mačk in psov – pride približno štiri grame na žival na dan. Mačka poje okoli šestdeset.

Mestna oblast torej priskrbi največ nekaj odstotkov tega, kar istanbulske ulične živali dejansko pojedo. Drugih devetdeset in nekaj odstotkov prihaja od posameznikov: trgovci, ki postavljajo sklede, stanovalci z vrečko suhe hrane ob vratih, kuhinje restavracij in majhne lesene mačje hišice, ki se pojavljajo na pločnikih, ne da bi jih kdo organiziral.

Mačke imajo imena. Nekatere imajo spomenike. Tombili, fotografirana, kako leži naslonjena na komolec na pločniku v Kadıköyu, je postala mednarodno znana in so jo po njeni smrti obeležili z bronastim kipom. Gli je živela v Hagiji Sofiji in obiskovali so jo turisti, ki so si prišli ogledat stavbo.

Ura: in to je uporaben način, da pridemo do vprašanja, kako je to mesto nekoč merilo čas.

Večino osmanske zgodovine je Istanbul deloval po času gurubi, v katerem so se ure štele od sončnega zahoda. Dvanajsta ura ni bila poldne ali polnoč. Dvanajsta ura je bila trenutek, ko je sonce zašlo.

Pomislite, kaj to pomeni mehansko. Sončni zahod se premika. Vsak dan se premika. Zato se je ura, nastavljena po osmanskem času, zmotila že v nekaj dneh in jo je bilo treba neprestano prilagajati, vse leto, za vedno. Sistem je kasneje postal znan kot alaturka saat, da bi ga razlikovali od evropskega sistema alafranga.

To je zahtevalo strokovnjake. Večjim mošejam so pripadale muvakkithanes – sobe za merjenje časa – v katerih je delal muvakkit, specialist, usposobljen za astronomijo in matematiko. Njegova naloga je bila izračunati pet dnevnih molitvenih časov z uporabo astrolabov, kvadrantov, sončnih in vodnih ur ter kasneje mehanskih ur. Z merjenjem časa v Fatihovi mošeji povezujejo Alija Kuşçuja, ki se je v Istanbulu naselil leta 1472.

V dolgem delu devetnajstega stoletja je Istanbul preprosto deloval na obeh sistemih hkrati. Osmanske palačne ure so imele na isti številčnici dva številčna kroga – alaturka in alafranga –, ker je cesarstvo resnično moralo poznati obe številki.

Vladni uradi so se preselili na evropski čas okrog leta 1912. Zakon št. 697, z dne 26. decembra 1925, je odpravil čas alaturka s 1. januarjem 1926. Muvakkithane same niso bile uradno zaprte do leta 1952, več kot četrt stoletja po tem, ko je bil sistem, ki so mu služili, nezakonit.

Istanbul je vedno deloval na podlagi nenehnih majhnih popravkov, ki so jih opravljale številne različne roke. Stoletja je tako oskrboval svoje ure in še vedno tako oskrbuje svoje mačke. Zdaj pa poglejte, kje je Istanbul končal.

Leta 2016 je Turčija odpravila poletni čas in državo za vedno določila na UTC+3. Ure se nikoli ne prilagajajo. Ne sezonsko, nikoli.

Istanbul leži na 29° vzhodne zemljepisne dolžine. UTC+3 je zasnovan za 45. poldnevnik. Kar pomeni, da Istanbul zdaj živi približno 64 minut pred svojim soncem – trajno, načrtno. Konec decembra sončni vzhod nastopi šele okoli 8:30 zjutraj. Petnajst milijonov ljudi začne svoje zimske dni v temi, namerno.

To je torej mesto, ki je nekoč zaposlovalo astronome pri mošejah, da so ure nenehno usklajevali z dejanskim nebom, zdaj pa deluje po fiksni številki, o kateri se z nebom sploh ne posvetuje.

Obe odločitvi sta bili premišljeni. Obe sta bili del prizadevanja za modernost. Sta natanko nasprotji.