Trenutni lokalni čas: Lizbona

Letna dnevna svetloba: Lizbona

Ali ste vedeli?

Lizbona je poslala vprašalnik in po naključju izumila znanost

Ena pekarna v Lizboni proda več kot 20.000 kremnih tartic na dan.

Fábrica de Pastéis de Belém se odpre ob osmih zjutraj in zapre ob enajstih zvečer. Dvajset tisoč tartic v petnajstih urah znese približno dvaindvajset na minuto, ves dan, vsak dan. Ob prometnih vikendih se lahko številka podvoji, na vrhuncu pa je trgovina poročala o več kot 50.000 v enem dnevu.

Delajo jih že od leta 1837 po istem receptu.

Izvor je veriga majhnih praktičnih odločitev. Menihi v samostanu Jerónimos so uporabljali jajčne beljake za škrobljenje oblačil in bistrenje vina, zaradi česar so imeli veliko rumenjakov. Rumenjake so spremenili v kremne tartice in jih prodajali popotnikom, ki so prihajali s parnikom. Ko je liberalna revolucija pripeljala do zaprtja portugalskih samostanov leta 1834, so menihi prodali recept sosednji rafineriji sladkorja. Tri leta pozneje so lastniki rafinerije odprli trgovino.

Recept ni bil nikoli objavljen. Pozna ga le peščica slaščičarjev, ki tartice pripravljajo v prostoru, ki ga trgovina imenuje skrivna delavnica. Vse druge kremne tartice na Portugalskem – in v vsaki kavarni v državi jih je veliko – so pastel de nata. Samo tiste, narejene v tej stavbi, so pastéis de Belém.

Z njimi je povezan celo pregovor: nevesta, ki poje eno, ne bo nikoli snela prstana. Pari se pojavijo v poročnih oblekah.

Datum, ki je oblikoval Lizbono, pa je precej starejši od te pekarne. Zjutraj 1. novembra 1755 – na dan vseh svetih, ko so bile cerkve polne – je ob portugalski obali stresel potres, ocenjen na magnitudo 8,5 do 9. Tresenje je trajalo od treh do šestih minut in odprlo pet metrov široke razpoke v središču Lizbone. Približno štirideset minut pozneje je v pristanišče vdrl cunami, visok približno šest metrov. Nato so sveče, ki so se prevrnile v cerkvah, zanetile požar v tistem, kar je ostalo.

Kar se je zgodilo potem, je zanimiv del.

26. januarja 1756 je markiz Pombal poslal portugalskim škofom niz trinajstih vprašanj, ki naj bi jih prepisali in posredovali vsakemu župniku, ki naj bi jih postavil svojim župljanom. Ob kateri uri se je začelo? Kako dolgo je trajalo tresenje? Koliko valov in kako daleč drug od drugega? Se je zdelo, da prihaja iz določene smeri? Je morje najprej naraslo ali upadlo? Ali so se živali obnašale nenavadno?

V vprašalniku Bog sploh ni bil omenjen. Pombal je želel opazovanja, ne teologije.

Prišlo je 646 odgovorov. Še vedno so v državnem arhivu. V dvajsetem in enaindvajsetem stoletju so seizmologi uporabili te odgovore, ki so jih vaški duhovniki zbrali od kmetov in ribičev, da bi rekonstruirali in modelirali cunami iz leta 1755. Eden od prelomov, ki veljajo za možen izvor potresa, se danes imenuje po njem.

Pombal je tudi obnovil četrt Baixa na leseni kletki – gaiola pombalina – med prvimi namerno potresnoodpornimi stavbami na svetu. Zasnovo je preizkusil tako, da je izdelal majhne lesene modele in okoli njih dal marširati vojake, da bi posnemali tresenje. Na vprašanje, zakaj so nove ulice tako nesmiselno široke, je dejal: „Nekega dne bodo majhne.“

Ura: Lizbona leži na 9° zahodne zemljepisne dolžine in uporablja isti čas kot London, kar je glede na njeno dolžino približno pravilno, hkrati pa jo postavlja za polno uro za Madridom, ki je oddaljen 500 kilometrov.

Portugalska je preizkusila alternativo. Dvakrat. Od leta 1966 do 1976 in ponovno od leta 1992 do 1996 se je država premaknila na srednjeevropski čas, da bi se uskladila s Španijo in večino celinske Evrope. Sončno poldne se je pomaknilo okoli pol dveh. Pozimi je sonce vzšlo šele sredi jutra; poleti je bilo še svetlo čez deset zvečer.

Pokopala so ga združenja staršev. Otroci so hodili v šolo v temi, nato pa niso hoteli iti spat, ker je bilo zunaj še svetlo. Februarja 1996 je predsednik vlade napovedal, da se Portugalska vrača na stari čas.

Lizbona je izvedla eksperiment, v katerem Madrid še vedno živi. Prvič je trajal deset let, drugič štiri. Mesto, ki od leta 1837 peče eno pecivo po enem nespremenjenem receptu, v tridesetih letih pa je štirikrat zamenjalo državni časovni pas.