Trenutni lokalni čas: Delhi

Letna dnevna svetloba: Delhi

Ali ste vedeli?

Indija vodi celino po eni uri in vsi vedo, da ji ne pristaja

Vlaki metroja v Delhiju vsak dan prevozijo približno 140.000 kilometrov.

Obseg Zemlje je približno 40.000 km. Omrežje torej vsak dan prevozi razdaljo, ki ustreza trikrat in pol okoli sveta na dan, in sicer na 4508 vožnjah vlakov, s 343 vlaki in 2368 vagoni, po 374 kilometrih prog in 271 postajah.

Leta 2025 je prepeljal 2,36 milijarde potniških potovanj – povprečno 6,46 milijona ljudi na dan. Njegov enodnevni rekord, postavljen 8. avgusta 2025, je bil 8.187.674 potnikov. Vlaki vozijo v dvominutnih presledkih, nekatere proge so brez voznika, DMRC pa poroča o točnosti približno 99,9 %.

Pred letom 2002 ni bilo nič od tega. Prvi odsek je bil odprt 24. decembra tistega leta.

Druga številka v Delhiju je manj laskava in pojasnjuje, zakaj je bil metro potreben. Mesto ima okoli 11,4 milijona registriranih motornih vozil – približno dve tretjini od tega dvokolesnikov – kar je več kot v širšem Mumbaju, Čenaju in Kalkuti skupaj.

Ura: dvominutni razmik med vlaki pri 99,9-odstotni točnosti je sistem, ki je popolnoma odvisen od tega, da se vsi strinjajo, koliko je ura. Zato je Delhi zanimiv kraj za takšno delovanje.

Indijski standardni čas je UTC+5:30 in se izračuna iz ene same zemljepisne dolžine, 82°30′ vzhodno – poldnevnika, ki poteka skozi stolp z uro v Mirzapurju v Utar Pradešu. Uradni čas v državi je postal 1. septembra 1947, dva tedna po osamosvojitvi, s čimer je nadomestil kolonialno krpanko časov Bombaja, Kalkute in Madrasa.

Ena ura za vse, zaradi nacionalne povezanosti.

Težava je zemljevid. Indija je široka približno 2900 kilometrov od zahoda proti vzhodu. Glede na srednji sončni čas bi imela tri časovne pasove. Celinski del ZDA, ki je širši, ima štiri.

Posledica tega je, da sonce vzide v Dongu, najbolj vzhodni vasi, skoraj dve uri preden vzide na skrajnem zahodu Gujarata. V Assamu novembra in decembra lahko sončni zahod nastopi okoli pol petih popoldne, medtem ko se uradni delovni dan nadaljuje. Poleti je sonce tam že pred četrto uro zjutraj, ure in ure pa nihče ne namerava ničesar narediti.

Tako je severovzhod tiho ustvaril svoj časovni pas in nikogar ni vprašal.

Čas čajnega vrta – chai bagan čas – so uvedle britanske čajne družbe v Assamu, da bi iz dneva izkoristile več dnevnih delovnih ur. Nastavljen je eno uro pred IST. Je popolnoma neuraden, ne pojavlja se v nobeni mednarodni podatkovni zbirki časovnih pasov in je še vedno v vsakodnevni uporabi na čajnih posestvih. Delavci se zbujajo, delajo in spijo ob uri, ki je država ne priznava.

Prepir ni nikoli izginil. Člani obeh domov parlamenta so vlado vprašali, ali bo Indija sprejela dva časovna pasova vsaj šestnajstkrat od leta 2002.

Januarja 2014 je zvezna država Assam preprosto razglasila, da ure premika eno uro naprej na baganski čas. To ni imelo pravnega učinka – čas je zvezna zadeva – in nič se ni zgodilo.

Potem se je oglasil indijski uradni časomerilec. Nacionalni fizikalni laboratorij CSIR je v Current Science objavil študijo, v kateri je ugotovil, da sta tehnično izvedljivi dve coni z ozko razmejitveno črto na meji med Zahodno Bengalijo in Assamom. Prejšnja študija Nacionalnega inštituta za napredne študije (NIAS) je ocenila, da bi premik indijskega časa za pol ure naprej lahko prihranil približno 2,7 milijarde kilovatnih ur električne energije na leto.

Protiargument je bil vedno enak: Indijske železnice vozijo približno 13.000 vlakov na dan po eni sami uri in nihče noče biti tisti, ki bi jo razdelil.

Indija torej ohranja en časovni pas – izbran zaradi enotnosti, obdržan zaradi logistike – in nekaj milijonov ljudi v čajnih vrtovih še naprej teče eno uro pred svojo državo.