Madrid

Ali ste vedeli?

Španija je svoje ure nastavila na Berlin in jih nikoli več nazaj

Madrid ima več kot 21.400 barov, ki oskrbujejo mesto s približno 3,4 milijona ljudi – približno en bar na vsakih 159 prebivalcev.

Španija kot celota je najgostejša barska država v Evropski uniji. Odvisno od nabora podatkov se nacionalna številka giblje od ena vrstica na 169 do ena na 207 prebivalcev. Španski statistični inštitut je preštel 277.539 gostinskih obratov med 47,3 milijona prebivalci.

Kar daje primerjavo, ki je Špancem najbolj všeč: Španija ima več barov kot bolnišničnih postelj. V državi je približno 163.437 bolnišničnih postelj – ena na vsakih 289 ljudi. Približno na vsakih 170 je bar.

Podobno neuravnotežene so regionalne številke. Samo v Andaluziji je 58.486 obratov – domnevno več kot na Danskem, Finskem, Norveškem in Irskem skupaj. Katalonija jih ima 54.509. Regija Madrid, 36.248.

Opozorilo glede definicije: "bar" se tu šteje na splošno, zajema pa kavarne, sladoledarnice, restavracije in cervecerías - povsod, kjer se lahko usedete ob kavi ali pivu. Vendar je to bistvo. Španski bar ni večerno prizorišče. Ob osmih postreže toast s paradižnikom, ob enajstih bocadillo, ob dveh menú del día s tremi hodi in ob devetih tapase.

Ura: ki nas pripelje do tega, zakaj je španski dan od zunaj videti tako čuden in zakaj ni.

16. marca 1940 je Španija urine kazalce premaknila za eno uro naprej, da bi se uskladila z Berlinom. Sprememba je bila opisana kot začasna. Španija je še vedno na srednjeevropskem času, Madrid pa leži na skoraj 4° zahodne — medtem ko je območje zgrajeno za 15. poldnevnik vzhodno.

Tako Madrid teče približno 75 minut pred svojim soncem.

Torej, ko madridski bar postreže kosilo ob dveh in se spet napolni ob devetih, sonce zunaj kaže uro in osem. To je takrat, ko jedo vsi ostali v Evropi.

Lokali niso odprti pozno. Ura je zgodnja.

Španija je Greenwiški srednji čas sprejela leta 1901, kar zahteva njena geografija. Celinska Španija leži zahodno od poldnevnika Greenwich. Po zemljepisni dolžini pripada Veliki Britaniji, Portugalski in Maroku.

Nato je 16. marca 1940, ob enajstih zvečer, Franco premaknil ure za eno uro naprej, da bi se ujemal z nacistično Nemčijo. To je bila gesta - Španija je ostala nevtralna - in vlada je dejala, da bo sprememba pravočasno razveljavljena.

To je bilo pred šestinosemdesetimi leti. Španija je še vedno na berlinskem času. Zdaj je najzahodnejša država v Evropi, ki uporablja srednjeevropski čas in si deli uro s Poljsko in Madžarsko. Kanarski otoki so razumno obdržali GMT.

Posledice niso subtilne. V Galiciji, na skrajnem severozahodu, zimsko sonce ne posije vse do devetih zjutraj – otroci začnejo šolski dan v temi. Španska televizija v prvem terminu je na sporedu od desetih zvečer do čez polnoč.

In slavni španski urnik se izkaže, da sploh ni temperament. Kot pravi neki španski profesor poslovanja: Španci kosijo ob 14. uri in večerjajo ob 21. uri - vendar merjeno glede na položaj sonca, to je ob 13. in 20. uri. Točno takrat, ko jedo ostali v Evropi. Španija ne jedo pozno. Španska ura hitro teče in vsi so se ji vljudno prilagajali že tri generacije.

Parlamentarna komisija je leta 2013 priporočila vrnitev na GMT. Vlada je to ponovno preučila leta 2016. Zgodilo se ni nič.

Ura: če se to sliši znano, bi moralo biti. Buenos Aires počne popolnoma isto stvar - teče približno štiriinpetdeset minut pred svojim soncem - in dobi popolnoma enak sloves, da jedo pozno.

Dve državi, dve celini, brez povezave med njima, en enak mehanizem: nekdo je premaknil uro in celotna kultura se je preuredila okoli nove številke in bila nato opisana kot navdušena nad nočjo.

Portugalska je medtem 500 kilometrov zahodno od Madrida in eno uro za njim, dvakrat je poskusila ureditev Španije, preden je obupala.

Letna svetloba