Trenutni lokalni čas: Auckland

Letna dnevna svetloba: Auckland

Ali ste vedeli?

Moža, ki je izumil poletni čas, so zasmehovali, on pa je hotel samo loviti molje

15. oktobra 1895 je osemindvajsetletni uradnik na pošti v Wellingtonu vstal pred Wellington Philosophical Society in prebral članek z naslovom O sezonskem prilagajanju časa v državah južno od lat. 30°.

Ime mu je bilo George Vernon Hudson. Bil je entomolog – zelo dober, ki je sčasoma zbral največjo zbirko žuželk na Novi Zelandiji. Delo na pošti je bilo izmensko, zato je imel podnevi čas, da je lahko hodil iskat molje. Toda poleti je mrak nastopil prezgodaj, da bi bil po običajnem delovnem dnevu še kaj koristen.

Zato je predlagal očitno rešitev: premakniti ure za dve uri naprej med oktobrom in marcem in nato spet nazaj. Trdil je, da bi se tako izkoristila zapravljena zgodnja jutranja svetloba, zmanjšala „pretirana uporaba umetne svetlobe, ki trenutno prevladuje“ in ljudem omogočilo „dolgo obdobje prostega časa ob dnevni svetlobi ... za kriket, vrtnarjenje, kolesarjenje ali katero koli drugo želeno dejavnost na prostem“.

Društvo se mu je smejalo.

Eden od članov je dejal, da ne pride v poštev, da bi spremenili sistem, ki je bil v uporabi tisoče let. Drugi je vprašal, očitno sarkastično, ali bi ure potrebovale dva kompleta kazalcev. Tretji je zamisel označil za povsem neznanstveno in neizvedljivo.

Zapisnik beleži Hudsonov odgovor: žal mu je, da so z njegovim člankom ravnali posmehljivo, saj ga je zasnoval kot praktičnega, odobrili pa so ga tisti, ki so veliko na prostem.

Potem se je vrnil k svojim žuželkam.

Ura: imel je prav, a trajalo je zelo dolgo, preden je to postalo pomembno.

Hudson je predstavil drugi članek leta 1898. V Angliji je William Willett neodvisno prišel do iste zamisli in leta 1907 objavil The Waste of Daylight; umrl je leta 1915, ne da bi dočakal njegovo uvedbo. Nemčija ga je prva uvedla leta 1916, da bi prihranila premog v vojnem času – v šestih tednih pa je ducat držav prevzelo nemški upravni ukaz.

Sama Nova Zelandija je zakon o poletnem času sprejela šele leta 1927 – dvaintrideset let po Hudsonovem članku. In ko je končno prišel, je dobil eno uro, ne dveh, ki ju je zahteval.

Leta 1933 je bil prvi prejemnik medalje T. K. Sideyja, financirane z denarjem, zbranim v spomin na ta zakon. Njegov nekrolog v analih Kraljeve družbe obsega okoli 1700 besed. V prvih 1400 izmed njih poletni čas ni omenjen. Tam se ga pravilno spominjajo kot človeka, ki je preučeval žuželke.

Približno tretjina držav sveta še vedno prestavlja uro dvakrat na leto.

Auckland leži na 175° vzhodne zemljepisne dolžine, na UTC+12 – vsako poletje se premakne na UTC+13, kar je polovica tega, kar je predlagal Hudson, v državi, kjer so mu povedali, da tega ni mogoče storiti. Nova Zelandija je bila prva država na svetu, ki je uradno sprejela standardni nacionalni čas, že leta 1868, zato je morda tudi prva država, kjer je kdo resno pomislil, da bi ga premaknil.

In zaradi svoje lege na Zemlji je Auckland med prvimi mesti, ki vstopijo v vsak nov dan.

Zato je primeren kraj za konec zgodbe: eno prvih mest, ki začnejo vsak dan, pripada poštnemu uradniku, ki si je želel samo malo več večerne svetlobe, da bi šel iskat molje, in so mu rekli, naj ne bo smešen.