Auckland

Ali ste vedeli?

Človeku, ki je izumil poletni čas, so se smejali in hotel je samo loviti molje

15. oktobra 1895 je osemindvajsetletni uradnik na pošti Wellington vstal pred Wellington Philosophical Society in prebral članek z naslovom O sezonskem prilagajanju časa v državah južno od lat. 30°.

Ime mu je bilo George Vernon Hudson. Bil je entomolog - zelo dober, ki je sčasoma zbral največjo zbirko žuželk na Novi Zelandiji. Njegovo delo na pošti je bilo izmensko delo, zaradi česar je moral čez dan hoditi iskat molje. Toda poleti je mrak prišel prezgodaj, da bi bil uporaben po običajnem delovnem dnevu.

Zato je predlagal očitno rešitev: premakniti ure za dve uri naprej med oktobrom in marcem in nato spet nazaj. Trdil je, da bi izkoristil izgubljeno zgodnjo jutranjo svetlobo, zmanjšal "pretirano uporabo umetne svetlobe, ki trenutno prevladuje," in ljudem omogočil "dolgo obdobje dnevne svetlobe ... za kriket, vrtnarjenje, kolesarjenje ali katero koli drugo želeno dejavnost na prostem."

Društvo se mu je smejalo.

Eden od članov je dejal, da ne pride v poštev, da bi spremenili sistem, ki je bil v uporabi tisoče let. Drugi je vprašal, očitno sarkastično, ali bi ure potrebovale dva kompleta kazalcev. Tretjina je zamisel označila za povsem neznanstveno in neizvedljivo.

V zapisnik je zapisan Hudsonov odgovor: žal mu je bilo, da je bil papir obravnavan s posmehom, nameraval je, da bo praktičen, in tisti, ki so bili veliko na prostem, so ga odobrili.

Potem se je vrnil k svojim žuželkam.

Ura: imel je prav in trajalo je zelo dolgo, da je postalo pomembno.

Hudson je predstavil drugi članek leta 1898. V Angliji je William Willett neodvisno prišel do iste zamisli in leta 1907 objavil The Waste of Daylight; umrl je leta 1915, ne da bi ga sprejel. Nemčija ga je prva uvedla leta 1916, da bi prihranila premog v vojnem času - in v šestih tednih je ducat držav kopiralo nemški upravni red.

Sama Nova Zelandija je zakon o poletnem času sprejela šele leta 1927 – dvaintrideset let po Hudsonovem dokumentu. In ko je končno prišel, je dobil eno uro, ne dveh, ki ju je zahteval.

Leta 1933 je bil prvi prejemnik medalje T. K. Sideyja, financirane z denarjem, zbranim v spomin na ta zakon. Njegov nekrolog v analih Kraljeve družbe obsega okoli 1700 besed. V prvih 1400 izmed njih poletni čas ni omenjen. Tam se ga pravilno spominjajo kot človeka, ki je preučeval žuželke.

Približno tretjina sveta še vedno prestavlja uro dvakrat na leto.

Auckland leži na 175° vzhodne zemljepisne širine, na UTC+12 - vsako poletje se premakne na UTC+13, točno tako, kot je predlagal Hudson, v državi, kjer so mu povedali, da tega ni mogoče storiti. Nova Zelandija je bila prva država na svetu, ki je uradno sprejela standardni nacionalni čas, davnega leta 1868, zato je bila morda tudi prva država, kjer so kdo resno razmišljal, da bi ga premaknil.

In zaradi tega, kje na zemeljski obli sedi, je Auckland med prvimi mesti na Zemlji, ki vstopa v vsak nov dan.

Zaradi česar je razumno mesto za postanek. Petdeset mest, petdeset prepirov o tem, koliko je ura — in tisti, ki začne dan, pripada poštnemu uradniku, ki si je samo želel malo več večerne svetlobe, da bi šel pogledat nočne metulje, in so mu rekli, naj ne bodi smešen.

Letna svetloba