Trenutni lokalni čas: Chatham Islands

Letna dnevna svetloba: Chatham Islands

Ali ste vedeli?

Šeststo ljudi je izumilo časovni pas in parlament ga je legaliziral devetindvajset let pozneje

Leta 1980 je na svetu ostalo živih pet chathamskih črnih muharic.

Ne petsto. Pet. Vse na otoku Little Mangere, petnajsthektarski skali, obdani s pečinami. Med njimi je bila natanko ena samica, ki je še lahko gnezdila, obročkana in odtlej znana kot Old Blue. Vrsta ni imela nobene druge prihodnosti.

Že nekaj časa je bila najredkejša ptica na svetu. Uradniki za divje živali so jih leta 1968 našteli okoli trideset. Do leta 1976 jih je bilo sedem, ekipa Dona Mertona iz novozelandske službe za divje živali (New Zealand Wildlife Service) pa jih je preselila na večji otok Mangere – po skalnih stenah so se spuščali s pticami v rokah – kjer so zasadili več kot 100.000 dreves, da bi ustvarili življenjski prostor. Dve sta kljub temu poginili.

Vrsto je rešila tehnika. Jajca so jemali iz gnezda in jih podtikali chathamskim sinicam (tomtit), ki so vzredile mladiče, samica črne muharice pa je zato znova zlegla. Ekipa je jajca tudi potiskala nazaj proti sredini gnezd, ker so jih nekatere samice zlagale na rob, od koder so se skotalila.

Old Blue je dočakala trinajst ali štirinajst let – izjemno za to ptico – in izginila leta 1983 ali 1984.

Zdaj je skoraj 400 chathamskih črnih muharic in vse so njene potomke. Leta 2022 so vrsto iz kategorije ogrožena prestavili v kategorijo ranljiva.

Na Chathamskih otokih tako živi približno 600 ljudi in skoraj 400 ptic, ki obstajajo zaradi ene samice, ki je poginila v začetku osemdesetih let. To je kraj, kjer imajo zelo majhna števila navado obstati – kar je mimogrede tudi razlog, da so otoki dobili svoj časovni pas.

Približno 800 kilometrov vzhodno od novozelandskega Južnega otoka, približno vzdolž 176. zahodnega poldnevnika, ležijo Chathamski otoki. Stalnih prebivalcev je okoli 600.

Imajo svoj časovni pas.

Chathamski standardni čas je UTC+12:45 – petinštirideset minut pred celinsko Novo Zelandijo. Poleti postane UTC+13:45. Je eden od le treh zamikov na svetu, ki se končajo na :45; druga dva sta Nepal z UTC+5:45 in neuradni pas okoli kraja Eucla v Avstraliji.

Najboljši del je zgodovina. Zakon o standardnem času iz leta 1945 je novozelandsko uro nastavil na UTC+12. Prebivalci Chathamskih otokov so svoje ure preprosto pomaknili petinštirideset minut naprej in šli naprej. Za to ni bilo nobene pravne podlage. Preprosto tako so delali na otokih.

Parlament je zaostanek nadoknadil leta 1974, ko je zakon o času (Time Act) uradno priznal zamik, ki je bil v vsakodnevni rabi že skoraj tri desetletja.

Šeststo ljudi je časovni pas izumilo tako, da so se med seboj dogovorili, država pa ga je pozneje potrdila.

Ura: teh petinštirideset minut nima zveze s soncem. UTC+12:45 ustreza poldnevniku na 168°45′ zahodne dolžine. Chathamski otoki ležijo na približno 176°30′ zahodne dolžine, zaradi česar so približno pol ure pred svojim soncem – navadni UTC+12 bi bil bližje, približno četrt ure za njim.

Tudi premiki ure ohranjajo ta zamik. Poletni čas na Chathamskih otokih se začne zadnjo nedeljo v septembru ob 2:45, konča pa prvo nedeljo v aprilu ob 3:45. Otoki ničesar nikoli ne zaokrožujejo.

Zaradi svoje lege so Chathamski otoki med prvimi naseljenimi kraji na Zemlji, kjer vidijo vsak sončni vzhod – za ta naslov tekmujejo s Kiribati, Tongo in od leta 2011 tudi s Samoo.

Šeststo ljudi, petinštirideset minut in stalno mesto na čelu svetovnega dneva.