Ali ste vedeli?
Mesto, ki je reklo ne cesti
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja naj bi Vancouver dobil avtocesto. Osem pasov, dvignjena, v središče mesta bi vstopala z vzhoda in se zarezala naravnost skozi Strathcono, Gastown in Kitajsko četrt, preden bi zavila ob obali. To je bil standardni severnoameriški načrt tega obdobja. Vsako mesto je to počelo.
Prebivalci Vancouvra – mnogi med njimi ljudje, katerih soseske so bile predvidene za rušenje – so se uprli in zmagali. Do leta 1972 je bil na oblasti nov mestni svet in avtocesta je bila mrtva. Danes je Vancouver edino večje mesto v Severni Ameriki, ki nima nobene avtoceste, ki bi vodila v središče ali skozenj.
Edini otipljivi dokaz, da je načrt kdaj obstajal, sta dva viadukta v bližini False Creeka, zgrajena pred propadom projekta, ki zdaj samozavestno vodita od nikoder do nikamor.
Kar je nadomestilo avtocesto, je bila cela filozofija gradnje mest, ki jo načrtovalci drugod brez ironije zdaj imenujejo Vancouverizem. Mesto, ki je tako zavezano temu, da skozenj ne bi vozili, da ga redno razglasijo za enega najprimernejših krajev za življenje na Zemlji. Promet je še vedno grozen. Nihče se nikoli ni pretvarjal drugače.
Ura: Vancouver leži na 49° severne zemljepisne širine in za razgled plača ceno. Najdaljši dan v letu traja približno 16 ur 15 minut. Najkrajši dan traja približno 8 ur 10 minut. To je osemurno nihanje med junijem in decembrom – iste ulice, iste koordinate, ki delujejo kot dva različna planeta v razmaku šestih mesecev.
Zato je nekoliko smešno, da Vancouver še vedno premika uro dvakrat na leto. Britanska Kolumbija je že sprejela zakon, s katerim bi to opustila. Čaka, da se najprej odloči ameriška zahodna obala, ker provinca ne more razumno opustiti poletnega časa, medtem ko Seattle to še počne. Vancouver torej čaka – v temi, ob četrt na pet popoldne.
Viri
- CBC News, „How nixing a downtown freeway 50 years ago made Vancouver one of the world's most liveable cities“
- Literary Review of Canada, „The City That Could Have Been“
- Planetizen