Vienna

Ali ste vedeli?

Dunaj je zgradil uro za praznovanje imperija, ki je začela delovati v letu, ko se je imperij končal

Mesto Dunaj ima v lasti okrog 220.000 stanovanj.

Sedijo v več kot 2300 občinskih stavbah in imajo več kot 500.000 ljudi — zaradi česar je mestna vlada največji občinski najemodajalec v Evropi. Dodajte približno 200.000 zadružnih stanovanj, zgrajenih z mestnimi subvencijami, in dobite osupljivo številko: nekje med polovico in 60 % vseh Dunajčanov živi v subvencioniranih stanovanjih.

Le približno 20 % prebivalcev Dunaja ima v lasti svoj dom. Za celotno Avstrijo je ta številka okoli 51 %. Dunaj je mesto najemnikov in zdi se, da je to tudi zadovoljen.

Gradili so ga premišljeno in počasi. Socialdemokrati so zmagali na prvih povojnih volitvah na Dunaju leta 1919 in nasledili mesto, kjer je bila prenaseljenost tako huda, da je bila tuberkuloza znana kot "dunajska bolezen". Njihov prvi stanovanjski program je predvideval 25.000 stanovanj v petih letih. Do leta 1935 je približno 11 % prebivalstva živelo v približno 400 občinskih posestvih. Po drugi svetovni vojni je mesto zgradilo še 96.000 stanovanj med letoma 1947 in 1970 in nikoli ni razprodalo zalog – ne v 1980-ih, ne v 1990-ih, ne od takrat.

Karl-Marx-Hof, odprt leta 1930, je dolg več kot kilometer in vsebuje več kot 1200 stanovanj. Župan Karl Seitz je ob odprtju dejal, da "ko nas ne bo več, bodo ti kamni govorili namesto nas."

Ura: kar je koristno vedeti, preden pogledate, kaj je Dunaj postavil na svojo najbolj znano uro.

Ankeruhr je naročila zavarovalnica, zgradil pa ga je Franz von Matsch med letoma 1911 in 1914. Njegov mehanizem prevaža dvanajst zgodovinskih osebnosti - cesarjev, cesaric, arhitektov, skladateljev - vsako uro po enega, opoldne pa vseh dvanajst paradirja mimo po vrsti.

Prvič je v polnem obsegu potekal leta 1918: v letu konca habsburškega imperija.

Naslednje leto je mesto osvojila stranka, ki bo naslednje stoletje zgradila 220.000 stanovanj.

Dunaj je končal parado cesarjev ravno takrat, ko so se cesarji ustavili, nato pa šli in postavili nekaj drugega, kar je govorilo za to.

Na Hoher Markt, najstarejšem trgu na Dunaju, se secesijska ura prepenja čez desetmetrski most med dvema polovicama stavbe zavarovalnice. Zasnoval jo je slikar Franz von Matsch po naročilu zavarovalnice Anker, zgradili pa so jo med 1911 in 1914.

Mehanizem je paradni. Dvanajst zgodovinskih osebnosti - Mark Avrelij, Karel Veliki, Marija Terezija, Haydn in drugi - prečka štirimetrsko številčnico ure, ena na uro, ves dan. Opoldne jih vseh dvanajst po vrsti prestopa, vsakega spremlja glasba iz svojega obdobja. Predstava traja približno deset minut in še vedno vsak dan pritegne množico.

Zgrajena je bila za sprehod po habsburških stoletjih čez most, enkrat na uro, za vedno.

Potem pa je prva svetovna vojna vse ustavila.

Od dokončanja do leta 1918 je ura tekla dvakrat. Enkrat na rojstni dan cesarja Franca Jožefa leta 1915 in enkrat na njegov rojstni dan leta 1916. To je bilo to. Spomenik imperialni kontinuiteti, dvakrat prižgan kot gesta za rojstni dan, v vojni, ki je razbijala cesarstvo, ki ga je obeleževala.

Ankeruhr je s polnim delovnim časom začel delovati leta 1918 – v letu, ko je Avstro-Ogrska prenehala obstajati.

Bila je ena prilagoditev. Opoldanska glasba je bila cesarska himna. Ker ni bilo več imperija, ki bi imel himno, jo je nadomestil izbor iz Haydnovega Stvarjenja. Skladatelj je ostal isti - Haydn je napisal tudi Cesarsko himno in Haydn je sam ena od dvanajstih figur, ki hodijo po mostu.

Ura: Dunaj je eno redkih mest, kjer je lokalna ura del civilnega gledališča in ne infrastrukture. Ankeruhr ni natančen do sekunde, se ne sinhronizira z ničemer in tudi ne poskuša.

Ima eno nalogo in to je nenavadno: enkrat na uro in pravilno opoldne vas opomni, da stoletja minevajo, ne glede na to, ali kdo gleda ali ne. Imperij, za katerega je bila zgrajena, je trajal štiri leta po dokončanju ure. Ura zdaj teče že več kot sto.

Letna svetloba