Dunaj

Ali ste vedeli?

Dunaj je zgradil uro v slavo cesarstva, ki je začela delovati v letu, ko se je cesarstvo končalo

Mesto Dunaj ima v lasti okrog 220.000 stanovanj.

Nahajajo se v več kot 2300 občinskih stavbah, v njih pa biva več kot 500.000 ljudi – zaradi česar je mestna vlada največji občinski najemodajalec v Evropi. Dodajte približno 200.000 zadružnih stanovanj, zgrajenih z mestnimi subvencijami, in dobite osupljivo številko: nekje med polovico in 60 % vseh Dunajčanov živi v subvencioniranih stanovanjih.

Le približno 20 % prebivalcev Dunaja ima v lasti svoj dom. Za celotno Avstrijo je ta številka okoli 51 %. Dunaj je mesto najemnikov in zdi se, da je s tem zadovoljen.

Gradili so ga premišljeno in počasi. Socialdemokrati so zmagali na prvih povojnih volitvah na Dunaju leta 1919 in nasledili mesto, kjer je bila prenaseljenost tako huda, da je bila tuberkuloza znana kot „dunajska bolezen“. Njihov prvi stanovanjski program je predvideval 25.000 stanovanj v petih letih. Do leta 1935 je približno 11 % prebivalstva živelo v približno 400 občinskih stanovanjskih naseljih. Po drugi svetovni vojni je mesto zgradilo še 96.000 stanovanj med letoma 1947 in 1970 in nikoli ni razprodalo svojega stanovanjskega fonda – ne v osemdesetih, ne v devetdesetih letih in tudi pozneje ne.

Karl-Marx-Hof, odprt leta 1930, je dolg več kot kilometer in vsebuje več kot 1200 stanovanj. Župan Karl Seitz je ob odprtju dejal, da „ko nas ne bo več, bodo ti kamni govorili namesto nas.“

Ura: kar je koristno vedeti, preden pogledate, kaj je Dunaj postavil na svojo najbolj znano uro.

Na Hoher Markt, najstarejšem trgu na Dunaju, se secesijska ura razteza čez desetmetrski most med dvema polovicama stavbe zavarovalnice. Zasnoval jo je slikar Franz von Matsch po naročilu zavarovalnice Anker, zgradili pa so jo med letoma 1911 in 1914. Imenuje se Ankeruhr.

Mehanizem je sprevod. Dvanajst zgodovinskih osebnosti – Mark Avrelij, Karel Veliki, Marija Terezija, Haydn in drugi – prečka štirimetrsko številčnico ure, po ena na uro, ves dan. Opoldne vseh dvanajst po vrsti korakajo čez, vsakega spremlja glasba iz svojega obdobja. Predstava traja približno deset minut in še vedno vsak dan pritegne množico.

Zgrajena je bila, da bi enkrat na uro, za vedno, popeljala habsburška stoletja čez most.

Potem pa je prva svetovna vojna vse ustavila.

Od dokončanja do leta 1918 je ura tekla dvakrat. Enkrat na rojstni dan cesarja Franca Jožefa leta 1915 in enkrat na njegov rojstni dan leta 1916. To je bilo vse. Spomenik cesarski kontinuiteti, dvakrat zagnan kot rojstnodnevna gesta, v vojni, ki je razkrajala cesarstvo, ki ga je slavil.

Ankeruhr je leta 1918 začel redno obratovati – v letu, ko je Avstro-Ogrska prenehala obstajati. Naslednje leto je mesto osvojila stranka, ki bo v naslednjem stoletju zgradila 220.000 stanovanj.

Prišlo je do ene prilagoditve. Opoldanska glasba je bila cesarska himna. Ker ni bilo več cesarstva, ki bi imelo himno, jo je nadomestil izbor iz Haydnovega Stvarjenja. Skladatelj je ostal isti – Haydn je napisal tudi cesarsko himno in je sam ena od dvanajstih figur, ki korakajo čez most.

Dunaj je eno redkih mest, kjer je lokalna ura del mestnega gledališča in ne infrastrukture. Ankeruhr ni natančen do sekunde, se ne sinhronizira z ničemer in tudi ne poskuša.

Ima eno samo nalogo, in sicer nenavadno: enkrat na uro in posebej slovesno opoldne vas opomni, da stoletja minevajo, ne glede na to, ali kdo gleda ali ne. Cesarstvo, za katero je bila zgrajena, je trajalo štiri leta po dokončanju ure. Ura zdaj teče že več kot sto let.

Letna dnevna svetloba: Dunaj