Trenutni lokalni čas: Apia

Letna dnevna svetloba: Apia

Ali ste vedeli?

Samoa je datumsko mejo prečkala dvakrat, v nasprotnih smereh, iz istega razloga

Leta 1889 je škotski pisatelj z bolnimi pljuči prispel na Samoo in iskal podnebje, ki bi ga ohranilo pri življenju. Kupil je 314 akrov na pobočju gore Vaea nad Apio in zgradil hišo, ki jo je poimenoval Vailima – samoansko za „pet voda“.

Hiša je imela pet spalnic, knjižnico, plesno dvorano, krilni klavir, prt, ki ga je podarila kraljica Viktorija, golo skulpturo, ki jo je podaril sam Rodin, in – v tropih, na 13 stopinjah južne zemljepisne širine – edini delujoči kamin na Samoi.

Romanopisec je bil Robert Louis Stevenson, ki je napisal Otok zakladov in Dr Jekyll in gospod Hyde. Samoanci so ga klicali Tusitala, pripovedovalec zgodb. Naučil se je jezika, se postavil na njihovo stran proti kolonialni vladavini in tam umrl leta 1894 pri štiriinštiridesetih – ne zaradi tuberkuloze, ki ji je prišel ubežati, ampak zaradi možganske krvavitve.

Kar se je zgodilo potem, je tisti del, ki ga je vredno šteti. Lokalni prebivalci so mu ročno izdelali krsto in čez noč bdeli nad njegovim truplom. Naslednji dan je približno 200 Samoancev prosekalo tisoč čevljev dolgo pot na goro Vaea, da so lahko krsto prenesli na vrh, pri čemer so delali v štafetah. Poimenovali so jo Cesta ljubečih src. Pokopan je bil blizu vrha, s pogledom na ocean, pod epitafom iz ene od njegovih pesmi.

Stevenson je na Samoi živel tri leta, ko se je država prvič premaknila čez mednarodno datumsko mejo – od koder se ta zgodba pravzaprav začne.

Leta 1892 so ameriški trgovci prepričali samoanskega kralja, da premakne otoke z zahodne strani mednarodne datumske meje na vzhodno stran, tako da bi si Samoa delila delovni teden s Kalifornijo.

Samoa je morala za skok ponoviti en dan. Izbran datum je bil 4. julij. Samoa je dvakrat zapored praznovala ameriški dan neodvisnosti.

119 let kasneje se je vrnila.

Računica se je do leta 2011 obrnila. Približno 70 % trgovine Samoe je bilo z Avstralijo, Novo Zelandijo in Azijo; le okoli 15 % je bilo z Združenimi državami. In zaostanek za en dan je pomenil izgubo približno dveh delovnih dni vsak teden. Kot se je takrat izrazilo vodstvo države: medtem ko je na Samoi petek, je na Novi Zelandiji že sobota – in medtem ko so Samoanci v nedeljo v cerkvi, sta Sydney in Brisbane spet na delu.

Tako je Samoa junija 2011 sprejela zakon in ob polnoči v četrtek 29. decembra se je ura pomaknila naravnost na soboto, 31. decembra.

Petek, 30. december 2011, se ni zgodil na Samoi.

Prav tako ga ni bilo na Tokelauu, ki ima okoli 1500 prebivalcev in je isto noč naredil enak skok. 186.000 državljanov Samoe je šlo spat v četrtek in se zbudilo v soboto, ko so se premaknili iz UTC−10 na UTC+14 (poletni čas; v standardnem času iz UTC−11 na UTC+13) – štiriindvajseturni premik v enem samem trenutku.

Vlada je določila, da bo vsak, ki bi moral delati na dan, ki ne obstaja, za to v celoti plačan.

Množice so se zbrale pri stolpu z uro v Apii. Slišati so bile sirene, ognjemeti, avtomobilske hupe, cerkveni zvonovi in molitve. Izdana je bila poštna znamka z besedno zvezo v prihodnost.

Ura: posledice so še vidne na zemljevidu.

Ameriška Samoa ni sledila. Nahaja se približno sto kilometrov stran in je zdaj natanko en dan zadaj: enaka ura, drug datum. Kratek izlet z ladjo med obema prečka cel koledarski dan.

In položaj Samoe v svetu se je obrnil. Bila je med zadnjimi kraji na Zemlji, ki so doživeli vsak nov dan. Zdaj je med prvimi – država, ki je nekoč zaključevala svetovni dan, ga zdaj začenja.

Ena posledica pa je bila taka, ki je nihče ni načrtoval. Skupnosti adventistov sedmega dne na Samoi so se razdelile glede tega, kateri dan je zdaj pravi sabat, ker se sedemdnevni cikel, ki so ga spoštovali, ni več ujemal s koledarjem okoli njih.

Samoa je dvakrat premaknila datum in obakrat iz istega razloga: da bi bila budna ob istem času kot tisti, s katerim je trgovala. Leta 1892 je to pomenilo pridobitev dneva. Leta 2011 je to pomenilo izgubo enega.