Trenutni lokalni čas: Reykjavík

Letna dnevna svetloba: Reykjavík

Isti časovni pas kot vaša lokacija.

Ali ste vedeli?

Islandija je odpravila poletni čas tako, da ga je naredila trajnega

Islandija ima Guinnessov svetovni rekord za največ objavljenih pisateljev na prebivalca. Pogosto naveden podatek je, da bo eden od desetih Islandcev v nekem trenutku svojega življenja izdal knjigo. Država s približno 390.000 prebivalci izda približno 1500 novih naslovov na leto – eno novo knjigo na vsakih 260 državljanov.

Za predbožični čas, ko jih večina izide naenkrat, obstaja beseda: Jólabókaflóð, božična poplava knjig.

Medtem pa vsaj 85 do 90 % domov na Islandiji ogreva geotermalna voda, črpana iz zemlje. Reykjavík upravlja enega največjih sistemov daljinskega ogrevanja na svetu. Ista voda čez zimo ogreva rastlinjake, v katerih gojijo paradižnike in kumare, ponekod pa jo spuščajo pod pločnike, da z njih tali sneg.

Torej: dežela, ki je na mrak odgovorila s knjigami, na mraz z napeljavo cevi v vulkan in – kot bomo videli – na vprašanje ure odgovorila s trajno ohranitvijo poletnega časa.

Trije odzivi na isto skrajnost in vsi trije še vedno delujejo.

Reykjavík leži na približno 22° zahodne zemljepisne dolžine. Po zemljepisni dolžini Islandija spada na UTC−1. Večji del države leži med 13° in 24° zahodne zemljepisne dolžine, točno v tem pasu.

Islandija uporablja UTC+0 – isti čas kot London pozimi – vse leto, za vedno.

Rezultat je ena največjih razlik med uro in soncem v Evropi. Ura v Reykjavíku teče približno devetdeset minut pred svojim soncem. Sončno poldne v Reykjavíku nastopi okoli pol dveh popoldne. Sredi decembra sončni vzhod nastopi šele okoli enajstih zjutraj, v dnevu, ki ponuja skupno približno štiri ure svetlobe.

To je več kot v Madridu, kjer je razlika približno 75 minut.

Kako se je zgodilo. Islandija je uporabljala UTC−1 od leta 1907, poleg tega pa še poletni čas. 5. aprila 1968 je Althing – eden najstarejših parlamentov na svetu, ustanovljen leta 930 – sprejel zakon o odpravi poletnega časa in nastavitvi nacionalnega časovnega pasu na UTC+0. Začel je veljati dva dni pozneje.

To pozorno preberite, ker je zanimiv del. Islandija se ni vrnila na standardni čas. Šla je naprej na poletni čas in tam ostala.

Navedena utemeljitev je bila, da bi stalni UTC+0 „odpravil vse zgoraj navedene težave, vendar bi še vedno ohranil prednosti poletnega časa“ – s čimer bi Islandija ostala v koraku z Evropo glede trgovine in telefonskih klicev, hkrati pa bi ohranila dodatno večerno svetlobo.

Ura: argument proti premikanju ure je bil v primeru Islandije nenavadno močan.

Na 64° severne zemljepisne širine so letni časi tako ekstremni, da je ena ura v obe smeri skoraj nesmiselna. Poleti je toliko dnevne svetlobe, da dodatna ura ne spremeni ničesar. Pozimi je svetlobe tako malo, da je ne more popraviti nobena nastavitev ure. Država z zelo različnimi dnevi je ugotovila, da je prilagajanje spremenljivi dolžini dneva nesmiselno.

Od leta 1994 so se Althingu ponavljali predlogi za vrnitev poletnega časa. Vsak je bil zavrnjen.

Islandija je torej država, ki je rešila argument o prestavitvi ure tako, da je zavrnila prestavitev nazaj – in od leta 1968 stalno živi devetdeset minut pred svojim lastnim nebom, namerno in brez načrtov, da bi se ustavila.